Med vožnjo se mi nenadoma in proti moji želji prižge rdeča lučka. Trenutno sem na avtocesti in doživljam stisko. Šele pred kratkim sem na prejšnjem vozilu zagledal rdečo lučko, nato pa je motor zakuhal in moral sem se posloviti od svojega jeklenega konjička. Zdaj se mi enako dogaja z novim avtomobilom. “Saj ne more biti res!” Pa je.

Medtem ko sem čutil mešanico strahu in jeze, sem pred seboj zagledal ogromen tovornjak z velikimi črkami na ponjavi: GOSPOD JE MOJ PASTIR, NIČ MI NE MANJKA. “Da, toda meni pač nekaj manjka!” sem pomislil. Nato sem se spomnil pridige, ki sem jo pridigal o tem psalmu. Bil sem na preizkušnji. Nastopil je čas, da se držim pridig, ki sem jih sam pridigal – da sam pokažem zaupanje, o katerem sem pridigal drugim.

Nekoč smo se med počitnicami povzpeli na vrh gore. Neko znanko, ki ji je bila krščanska vera tuja, je pogled tako prevzel, da me je prosila, naj molim. Pred nami je bila stavba panoramske žičnice. Vprašal sem jo, kaj je v središču besede panorama. Pravilno je odgovorila, da ora [ora po latinsko pomeni moli]. Nato sem povedal pastirski psalm, ki ga ni poznala. Ganil jo je.

Toda zdaj je bila situacija povsem drugačna. Psalm 23 – a ne pri bogoslužju ne ob postelji bolnika in ne v veselih okoliščinah ali panoramskem pogledu. “Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka” sredi prometa v nevarnih okoliščinah. Kaj se je zgodilo? Skrb je naenkrat izginila, še preden je skrbni mehanik odpravil okvaro.

Kdaj vam je nazadnje prekrižal pot takšen tovornjak s spodbudnim sporočilom, ki vas je navdihnilo, vas navdalo z upanjem in vas ganilo?

“Ali se vam v mestnem vrvežu nasmiha neznanec,

ki najbrž razmišlja podobno kot vi?

Te sekunde sreče ne moreš kupiti.”

(Walter Brandin/Udo Jürgens, “Was wirklich zählt auf dieser Welt” [Kaj je res pomembno na tem svetu], 1968)

Želim vam, da danes naletite na »tovornjak« s spodbudnim sporočilom, ki vam bo vlilo moč za prenašanje svojega bremena.

Werner Jelinek