Bil je zvit lisjak – vsaj mislil je tako. Za krožnik lečine juhe je pred meseci lačnemu bratu odvzel pravico, ki jo je imel kot prvorojeni sin. Ko naj bi Ezav kljub temu prejel blagoslov prvorojenca, je Jakob prevaral svojega ostarelega očeta in mu lagal. Jakobu res ne bi bilo treba veliko razmišljati, da bi ugotovil, da se to nikakor ne bo končalo dobro. Oče je bil nad njim globoko razočaran, njegov brat Ezav pa je prekipeval od jeze in načrtoval, da ga ubije.

Pod pretvezo, da si želi izbrati ženo med svojimi sorodniki na skrajnem severu, se je Jakob odpravil v Haran. Toda v resnici se je bal bratovega neusmiljenega maščevanja. Po približno dveh dneh hoje se je v bližini mesta Luz ulegel, da bi spal. Tisto noč je sanjal o lestvi, ki je segala v nebesa in po kateri so se vzpenjali in spuščali angeli. Na vrhu je videl stati Gospoda Jezusa.

Pričakovali bi, da ga bo Jezus temeljito okaral in mu rekel: “Kaj imaš zdaj od svoje prevare, Jakob? Ko bi se le držal mojih zapovedi in zaupal moji obljubi, namesto da si lagal in goljufal! Hotel si imeti vse, zdaj pa si vse izgubil.”

Toda nič od tega! Jezus obupanega Jakoba ni brcnil globlje v prah. Ni mu očital ali mu pridigal z dvignjenim kazalcem. Nasprotno, Jezus ga je spodbujal. V sanjah mu je pokazal, da kljub njegovi prevari povezava z nebesi ni prekinjena. Bog se ga je usmilil in mu odpustil krivdo. Jakobu je obljubil svoj blagoslov in mu zagotovil, da ga ne bo nikoli zapustil. Zaradi tega si je mladenič lahko oddahnil. Naslednje jutro je postavil kamnit spomenik in je kraj poimenoval Betel, kar pomeni ‘Božja hiša’. Tam je izkusil, kakšen je v resnici ta Bog, ki sta ga častila že njegov oče in dedek.

Jakob je izkusil tudi to, da nikoli ni prepozno, da bi spremenil svoje življenje in stališče. K temu zaključku ga niso pripeljali očitki in opomini, temveč Božja milost in ljubezen.

Siegfried Wittwer