Nemogoče je, da na poročnem obredu ne bi opazili, kako partnerja gledata drug drugega z blaženim pogledom, kot da bi drug drugemu govorila: “Ponosen/ponosna sem nate!” V včerajšnji jutranjici sem pojasnil, da se nekaj podobnega zgodi vsakomur, ki sprejme Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika in mu zaupa svoje življenje. Ko nas Bog gleda, vidi popolnost svojega Sina, ki nas pokriva kot praznično oblačilo. To ga veseli.

Morda bo kdo pripomnil: “Seveda to velja za trenutek ‘poroke’ (v prenesenem pomenu gre za spreobrnjenje ali ponovno rojstvo). Bog nas sprejema takšne, kot smo, vendar ne smemo ostati takšni. Zdaj se namreč začenja pot …” Toda katera pot? Pot, ki naj bi iz nas naredila svetnike? Ne; v svetopisemskem smislu smo svetniki od trenutka, ko se zaupamo Jezusu Kristusu. Kaj pa pot dobrih del kot nekakšna “poravnava”? Tudi to ne drži: s svojimi deli ne moremo poravnati nobenega primanjkljaja, niti “poplačati” delčka tega, kar je Jezus naredil za nas.

Zelo dolgo sem potreboval, da sem to ponotranjil – in še vedno se mi zdi neverjetno. Vendar je res: če me pokriva Jezusova popolnost, nisem le na začetku svoje poti z Bogom takšen, kot da ne bi nikoli grešil, temveč tudi na vsakem delu te poti. Sicer ne bi mogel stati pred Bogom. To, da ves čas nosim to poročno obleko, je drugačna ubeseditev tega, kaj pomeni imeti življenjsko občestvo z Jezusom – nekaj podobnega poroki torej. Odnos z Jezusom, brezgrešnim in popolnim, nas zaznamuje in spreminja.

Vendar ta sprememba, po kateri počasi, a vztrajno postajamo vse bolj podobni Jezusu, ni pogoj za odrešenje, temveč njegova posledica. Saj nismo šele zaradi nje vredni, da bi se približali Bogu – Jezus je in ostaja vreden, mi pa smo že zdaj vredni v njem in po njem.

V vsakem primeru si Jezusova mojstrovina in kot tak ne nosiš svojega podpisa, temveč Jezusov podpis!

Elí Diez-Prida