Pogosto odprem Sveto pismo, a veliko prebranega ne razumem. Če sem iskren: nekatere stvari niso preveč zanimive, ker ne vidim povezave. Ko pa dovolim Svetemu pismu, da ono »bere« mene, besedilo nenadoma oživi. Je torej Sveto pismo nekakšen skener?
Blago se v večini trgovin skenira na blagajni. Naprava ve, ali gre za sojino meso ali svinjsko klobaso, žepno ali luksuzno izdajo, vrtni gramoz ali diamant. Tako tudi jaz razmišljam o besedilu in mu dovolim, da me »skenira«. Včasih se prepoznam v Gideonu, vnetem borcu za Božjo stvar, včasih v Pavlu, v briljantnem svežnju energije. Včasih sem hvalisavi Peter ali celo zvijačni Haman. Otrok v meni oživi, ko berem zgodbo o Samuelu; včasih vse naredim narobe kot Jobovi prijatelji. Želim biti blagoslovljen kakor tisti, ki so krotki ali čisti v srcu, toda moj skener mi pravi, da ne zmorem brez Božje milosti.
Včasih traja nekaj časa, da laserski žarek posije skozi mene. Takrat mi skener spregovori kakor Natan Davidu: »Ti si ta mož!« (2 Sam 12,7) In potem se želim skriti kot Adam, da bi prikril svojo sramoto.
Orientalec ne loči med sedanjostjo in preteklostjo. Stare zgodbe bere, kot bi bil tudi sam del njih. To je dobro! Zaradi tega je besedilo nenadoma živo in močno. Ko dovolimo delovati Svetemu Duhu, postane Sveto pismo ostrejše od dvoreznega meča, kot ga opisuje današnje izhodiščno besedilo. Molitev nas pripravlja na kirurški poseg: kajti beseda »zareže do ločitve duše in duha, sklepov in mozga ter presoja vzgibe in misli srca«.
Ne berem jaz Svetega pisma, ampak Sveto pismo bere mene – to je navdihujoča, a tudi boleča izkušnja, ki me na koncu ozdravi, potolaži in zmagovito vodi skozi nekatere resničnosti vsakdanjega življenja.
»Tvoja beseda mi je slajša od medu. Tvoja beseda me dela modrega. /…/ Zelo sem ponižan; Gospod, poživi me po svoji besedi!« (Ps 119,103.104.107)

Sylvain Romain