Ta svetopisemska vrstica je navdihnila besedilo in melodijo pesmi, ki jo je napisal Peter Strauch, nemški teolog, pisec in skladatelj popularne in krščanske glasbe. Napisal je več kot 150 pesmi, ki so zdaj v pesmaricah številnih svobodnih evangeličanskih in katoliških cerkva [nem. Freikirchen: v Nemčiji so to protestantske cerkve, ki niso del luteranskih ali reformiranih pokrajinskih cerkva, ki imajo nekakšen status državne cerkve; op. prev.].

Kaj je čas in kakšen pomen ima za nas? Kako pogosto slišimo in doživljamo, da družina, prijatelji ali znanci nimajo časa za druženje! Ljudje nimajo časa, ker so poklicno, prostovoljno ali zasebno preveč zaposleni.

Naš čas na zemlji je omejen, kot to jasno opisuje Psalm 90,12: “Úči nas šteti naše dni, da pridemo k srčni modrosti!” (EKU) Naše zemeljsko življenje ne traja večno; nekega dne bomo morali umreti.

Tudi čas je relativen, čeprav je natančno določen – 60 sekund je minuta itd.

In vendar: čas je zelo relativen! Ljudje namreč različno dojemajo potek določenega časovnega obdobja. Med čakanjem se zdi, da sekunde minevajo mučno počasi, medtem ko se med zanimivimi dejavnostmi zdi, da hitro beži. Čas ima začetek in konec. Je v nasprotju z večnostjo, ki nima ne začetka ne konca.

Ali ni torej pravi čas, da si končno vzamemo čas? Svojega življenja ne moremo podaljšati. Lahko le sprejmemo vsak dan, kakršen je, in se Bogu zahvalimo, da nam je podaril nov dan. Lahko ga prosimo, naj nas vodi in spremlja ne glede na to, kaj nam bo prinesel današnji dan.

Mar ne bi morali svojega časa izkoristiti, kar se le da, in ga ne natrpati samo z obveznostmi ter se ne počutiti krive, kadar beremo knjigo ali se sprostimo ob skodelici čaja in gledamo v dan kar tako? To si lahko dovolimo, ker smo v trdnem odnosu z Bogom in živimo z njim! Dovoljeno nam je uživati v miru in tišini ter preživljati čas z bližnjimi in prijatelji.

Želim si, da bi si vzeli čas in določili svoje prioritete ter jim nato namenili svoj čas.

Vsak po lastni presoji.

Georgia Busch