Med učenci je veljal za enega izmed neopaznih. Omenjen je bil po imenu, vendar pogosto z dodatkom “brat”. Slišal je Janeza Krstnika in nato sledil Jezusu: to je bil Andrej. Svojemu bratu Simonu si je zelo želel pokazati Mesija. Andreja v evangelijih vedno najdemo tam, kjer ljudje iščejo Jezusa. V Jeruzalemu je bil tam, ko je nekaj grških romarjev spraševalo po Jezusu.

Ko je bilo na tisoče navdušenih poslušalcev lačnih, se je Andrej spomnil, da je nekje v množici deček, ki ima pri sebi nekaj hrane (Jn 6,9). Predstavljam si, kako je poiskal otroka, mu prijazno razložil situacijo in ga spodbudil, naj da svojo hrano Jezusu. Kako se je iz vsega srca veselil, da je deček kruh in ribe, ki jih je prinesel s seboj, dal Jezusu! Ječmenovi hlebci so bili kruh revežev. Toda ko otrok kaj da, je to vedno nekaj zelo posebnega. Njegovih pet hlebov in dve ribi so z Božjim blagoslovom zagotovili, da se je nasitilo približno pet tisoč ljudi (Jn 6,10)!

Kar koli damo, naj bo še tako malo – vse, kar gre skozi Jezusove roke, je bogato blagoslovljeno. Jezus je na to pozoren. Reševanje pomanjkanja je njegova posebnost. Vsako stisko izkoristi za to, da se ozre k svojemu ljubečemu Očetu v nebesih, darovalcu vseh darov. Za Jezusa ni pomembno, kdo daje – družbeni položaj in ime zanj nista pomembna. Dejstvo, da je prav otrok izmed vseh ljudi nekaj dal, je bilo za evangelista Janeza tako pomembno, da je to podrobnost želel vključiti v svoj evangelij.

Ko je učenec Filip izčrpal svoje organizacijske veščine, ker ni bilo na voljo nobenih sredstev, je Andrej pomislil na dečka in njegovo zalogo. Kako pogosto so odrasli nagnjeni k temu, da si pomagajo sami! Kdo kdaj pomisli, da si zlasti otroci želijo, da bi jih odrasli kaj prosili, in so pogosto pripravljeni prispevati tam, kjer je to potrebno. Tudi danes potrebujemo ljudi, kot je Andrej, ki imajo posluh za otroke in jih spodbujajo, da sebe in svoje sposobnosti darujejo v dobro družbe.

Reiner Dürsch