Izkusila sem več različic skupnega življenja: odraščanje s sorojenci, življenje s prijatelji v skupnem gospodinjstvu, sobivanje v obstoječem gospodinjstvu v času stiske in samsko življenje. Biti sama ali z drugimi – obe možnosti imata svoje prednosti in slabosti. Če živite z drugimi – kot družina ali prijatelji – se prilagajate drug drugemu in skrbite za dobro počutje sostanovalcev. Nekaj naredite oziroma ne naredite, da bi se prilagodili drugemu.

Lepo je ne biti sam. In nismo sami. Stvarnik nebes in zemlje, vsemogočni Bog, želi prebivati z nami. Nekoč je to rekel Mojzesu. Izraelci so morali zgraditi svetišče po njegovih navodilih, ker je želel prebivati z njimi. To izraža njegovo željo po stanju, ki je bilo načrtovano že od stvarjenja. Ta želja se prav tako odraža v hrepenenju mojega srca po življenju z Bogom. Bog je skozi stoletja kazal ustvarjalne načine, kako si predstavlja skupno življenje, dokler ne bo v njegovem kraljestvu spet mogoče živeti brez omejitev.

Bog želi prebivati s svojimi otroki. Kako je danes videti Božje bivališče? Kako si predstavljam sobivanje z Bogom? Bog je tu, ko vstanem in grem spat. Sedi z mano pri zajtrku in ga zanimajo stvari, ki se mi zgodijo čez dan. Ko berem knjigo ali gledam film, mi gleda čez ramo in sodeluje pri tem. Prihaja mi naproti v mejah mojega vsakdana. Tudi jaz se mu želim približati in z njegovo pomočjo postati sostanovalka, ki ga bo razveseljevala.

Kaj bi se spremenilo, če bi se Bog dobesedno preselil k meni in bi se gledala iz oči v oči? Kakšen vpliv bi to imelo na moje razmišljanje, delovanje, čustvovanje, želje ali izbiro besed? Z njegovo pomočjo želim duhovno zrasti prek mej svojega vsakdanjega obzorja v njegovo večno kraljestvo.

Lydia Fabricius