Kako jasna in nedvoumna obljuba sprave z Bogom nekdanjim poganom v Kolosih! Besedne zveze “stojite pred njim brez greha in brez madeža” ne najdemo na nobenem drugem mestu v Novi zavezi. Ko se pogledam v ogledalo Božje besede, vidim popolno nasprotje: še vedno sem grešen, nesvet in nepopoln. Toda Bog pravi: “Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo” (2 Kor 5,17).

Zakaj je tako pomembno, da kristjani brez zadržkov zaupamo v obljubo iz današnjega svetopisemskega besedila? V pastoralni službi sem vedno znova doživljal, da so bili zvesti verniki ob koncu življenja zaskrbljeni, ali jih je Bog sprejel. Zdi se, da to duhovno stisko doživljajo verniki po vsem svetu.

V reviji za pastorje Ministry so pred leti poročali o upokojenem bolnem pastorju, ki je prosil nekaj vernikov, naj pridejo v bolnišnico in molijo zanj. Bolj kot molitev za ozdravitev je želel molitev za popolno izročitev Kristusu. Ob razmišljanju o svojem preteklem življenju ni bil prepričan, ali ga je Gospod sprejel. Ko je govoril o svojem skrivnem strahu glede gotovosti zveličanja, so mu začele teči solze. Tisti, ki so ga poznali, so vedeli, da je njegova zvestoba Kristusu in cerkvi nedvomna. Ali je morda napačno razumel del načrta odrešenja?

Ali je mogoče, da naše pridige in tudi nekatere pesmi preveč enostransko kažejo na našo izgubljenost in da sporočilo o Božji milosti in ljubezni ni dovolj poudarjeno? Apostol Pavel ni ravnal tako v nobenem od svojih pisem. “Potem ko nas je zaradi vere imenoval opravičene, zdaj ni več ničesar med nami in Bogom. Pomirili smo se z njim. Komu se moramo zahvaliti za to? Edino Jezusu Kristusu. On nam je odprl vrata v novo življenje z Bogom. Srečni smo zaradi tega in se zahvaljujemo Bogu, ker bomo nekoč deležni njegove slave” (Rim 5,1.2 ŽNZ). Na to se lahko zanesemo.

Joachim Hildebrandt