Zgodnje zimsko jutro. Noč je bila mrzla in končno je zapadel prvi sneg. Gledam skozi okno dnevne sobe in opazujem zimsko panoramo. Vendar v njej ne morem uživati dolgo, saj ima ta mirna slika tudi svojo temno plat: ceste in pločniki so očitno spolzki kot steklo. Nič čudnega, da vozniki vozijo počasi in da mimoidoči, ki se jim običajno mudi, zelo previdno sestopajo z ene noge na drugo.

V mislih se mi neizogibno pojavijo besede iz zgoraj navedenega psalma. Zanima me, ali to velja tudi za poledenele poti, ki jih bom moral danes prehoditi. Resnično upam, da je tako. V preteklosti sem pogosto doživel Božje varstvo in podporo v težkih, celo življenjsko nevarnih okoliščinah.

Živim od teh spominov in od dejstva, da se v vsakdanjem življenju verjetno ponavljajo veliko pogosteje, kot se zavedam. Toda obljuba o Božji zaščiti je v resnici veliko več. Ko nam vedno znova obljublja, da nas bo vodil “po pravi poti” in “po ravni stezi”, s tem ne misli le na naše vsakdanje poti ali cestni promet, ampak predvsem na stabilen in varen temelj naše življenjske in verske poti. Oče v nebesih ne prepreči vsakega padca, ne prihrani nam vsake nesreče in ne ozdravi vsakega raka. Včasih nas celo pusti hoditi po izredno težki poti. Toda tudi v najtemnejših urah našega življenja lahko vemo, da nas ne bo nikoli pozabil. Na tem svetu nismo po naključju. Ko je Bog ustvaril tebe in mene, je nekaj načrtoval. Ker sta začetek in konec v njegovih rokah, vemo, od kod prihajamo in kam gremo. Zaradi te gotovosti lahko že tukaj in zdaj živimo s “perspektivo večnosti”.

To nam je trdno obljubil. Na to obljubo se lahko zanesemo s popolno gotovostjo in hkrati zaupamo, da nas bo naš skrbni nebeški Oče vodil po varnih poteh tudi skozi današnji dan.

Friedhelm Klingeberg