Mlada ženska je bila neozdravljivo bolna. Ljudje so goreče molili za ozdravitev, vendar se ni nič izboljšalo. Nekateri “posebno pobožni” sorodniki so menili, da ima gotovo kakšen skriti greh, ki ga še ni izpovedala! To staro vprašanje vedno znova vznemirja negotove vernike, ki se bojijo za svojo odrešitev. Tudi Jezusa so takrat vprašali, kdo je grešil: ali slepi ali njegovi starši? Toda Jezus je odločno rekel: “Ne ta človek ne njegovi starši.” To je močno bremenilo bolno mlado žensko. Bila je obupana, saj se ni mogla domisliti ničesar več, kar bi lahko izpovedala. Kako dobro, da jo je sam Jezus lahko potolažil s svojimi besedami in ji odprl nov pogled!

Toda kako se lahko Božja slava razkrije v bolezni? Bil je v najboljših letih, ko so ugotovili, da ima raka. Začela se je dolga pot trpljenja. Kemoterapija, slabost, bolečine, operacija, upanje, razočaranje, metastaze … Njegova najpomembnejša opora je bila vera v Boga. Sprva šibka, nato pa vse močnejša in močnejša. Še nikoli ni bil bližje Bogu kakor v težkem obdobju bolezni. Kljub osebnemu trpljenju je še vedno drugim vlival upanje, pogum in veselje. Fotografiral je lepote narave in sestavljal glasbene serije ter z njimi razveseljeval druge, ki so bili bolni in obupani. Dosegel je notranjo svobodo in izpovedoval svojo vero v Jezusa Kristusa. Govoril je o moči, ki mu jo je dal Bog, da je sprejel svojo bolezen, in o upanju na novo zemljo, na odpuščanje, mir in vstajenje. Ena od njegovih najmočnejših izjav je bil stavek: “Rak me je rešil!”

Da, bal se je smrti, toda vedel je, da Jezus hodi z njim skozi temno dolino. To mu je dalo mir. Številni prijatelji so bili navdušeni in ganjeni nad njegovo močjo, veseljem in zaupanjem. Ker je vedel, da je posvojeni otrok nebeškega Očeta, je umrl v miru. Po njem se je razodela Božja slava. Jezus je nekoč rekel: “Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke” (Jn 10,27.28).

Marli Weigt