19.junij
Jožef jim je rekel: ”Ne bojte se! Sem mar jaz namesto Boga? Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro /…/ Ne bojte se torej! Poskrbel bom za vas in za vaše otroke.”
Prva Mojzesova knjiga 50,19–21
Jakobovi sinovi so 17-letnega brata Jožefa prodali trgovcem s sužnji, ker so se ga želeli znebiti. Od tedaj so jih mučili občutki krivde in posledice njihove prevare. Po 22 letih jih je brat, ki so ga imeli za mrtvega, sprejel kot “predsednik vlade” v egiptovski deželi in jih postavil na preizkušnjo. Ali jih še vedno razjedata zavist in zamera? Ali pa so zdaj trdna, neomajna skupnost, katere člani se zavzemajo drug za drugega? Bratje so opravili preizkus in Jožef se jim je razkril.
Sprva so bili prestrašeni in so se bali njegovega maščevanja. Pomiril jih je. Ni čakal, da bi se pred njim ponižali in izrecno prosili za odpuščanje. Zagotovil jim je, da jim odpušča in da ima zanje v mislih samo dobro. Jožef je potem pripeljal ves svoj rod v Egipt in jih naselil na rodovitnem območju. V naslednjih 17 letih so imeli bratje velikokrat priložnost videti oprijemljive dokaze njegove skrbi. Toda ali so mu v tem času končno začeli zaupati? Ko je Jakob umrl, so poslali k Jožefu glasnika: “Naš oče ti pošilja sporočilo, naj nam odpustiš.”
To je Jožefa globoko prizadelo. Kaj bi še lahko naredil, da bi se bratje končno, končno nehali bati njegovega maščevanja? Zakaj še vedno niso sprejeli njegovega odpuščanja? Že dolgo ni več žaloval zaradi njihove hudobije, kajti vedel je, da bi tako sam sebe naredil za ujetnika njihovega grozodejstva in s tem še bolj utrdil zlo. Enega od svojih sinov je poimenoval Manase (“ki pozablja”), kar kaže, da je opustil misli na krivico, ki se mu je zgodila. Toda bratje so se še vedno mučili s tem.
Zakaj nam je pogosto lažje odpustiti bližnjemu kot samemu sebi? Kako se mora počutiti naš ljubeči Oče, ko dvomimo o njegovem odpuščanju in se nenehno mučimo s spominom na svoje sramote in neuspehe? Pravi nam: “Odloži to! Odpustil sem ti! Pusti!”
Sylvia Renz