Večina pisem, ki pristanejo v naših poštnih nabiralnikih, so reklamna pisma. Generacije pred nami so osebna pisma pisale veliko pogosteje kot mi.

Pred sabo imam dve debeli knjigi, v katerih so samo pisma. Ena ima naslov Tvoj zvesti oče (Dein treuer Vater). Oče je slikar Ludwig Richter, ki je sinu Heinrichu, nagnjenemu k melanholiji, pisal spodbudna pisma. 30. junija 1874 mu je napisal: “Zelo mi je žal, da te vedno bremenijo in mučijo skušnjave, melanholija in dvom.” Pismo se konča z željo in pozdravom: “Naj te Bog blagoslovi! Tvoj zvesti oče.”

Druga knjiga vsebuje 172 pisem zakonskega para Helmutha in Freye Moltke, napisanih med letoma 1944 in 1945. Helmuth Moltke ni bil vpleten v atentat na Hitlerja, vendar je vedel zanj; to je bilo dovolj, da je bil obsojen na smrt. Ko je v zaporu Berlin-Tegel čakal na usmrtitev, je svoji ženi skoraj vsak dan napisal pismo, na katerega je običajno vsak dan odgovorila. Zaporniški duhovnik je ta pisma pretihotapil mimo straže. Helmuth je 10. januarja, nekaj dni pred usmrtitvijo, svoji ženi Freyi napisal: “Moje drago srce, naj se te Bog usmili /…/. Moje življenje je končano /…/. ‘Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, Božja ljubezen in občestvo Svetega Duha naj bodo z vami vsemi. Amen.'” Helmuth Moltke je umrl 23. januarja 1945, star 37 let.

Med nedavnim potovanjem z vlakom sem se spomnil današnjega besedila iz Pisma Korinčanom. Sedel sem v majhnem kupeju in bral knjigo. Ženska nasproti mene se je pripravljala na izstop. Vstal sem, da ji pomagam obleči plašč. Da bi imel pri tem prosti obe roki, sem zaprl knjigo in jo odložil na majhno polico ob oknu. Ženska je segla po knjigi, jo odprla in tiho rekla: “Saj sem vedela.” Bral sem knjigo o molitvi. Ali je s tem mislila, da je prepoznala, da sem kristjan? Kako je to vedela, ko pa nisva izmenjala niti ene besede?

“Vi ste pismo, ki ga prepoznajo in berejo vsi ljudje.” Bodimo taka Božja pisma, ki imajo v mislih dobro bližnjega in s tem usmerjajo ljudi na Božjo ljubezen!

Lothar Reiche