Včasih spodbudim poslušalce svojih pridig, naj ne popuščajo v molitvi za svoje otroke in vnuke, zlasti kadar odtavajo »daleč stran« kakor izgubljeni sin, ki išče srečo in življenjski smisel po ovinkih in na napačnih poteh. Pri tem opazim, da se nekaterim orosijo oči. Mnogi se nato zahvalijo za spodbudo, naj ohranijo upanje, da bo seme, ki je posejano v njihovih srcih, nekega dne vzklilo. V današnjem svetopisemskem besedilu Pavel v Timoteju odkrije »iskreno vero« njegove matere in babice ter ga spodbudi, naj se oklepa Boga.
Dokler so majhni, lahko sejemo. Pozneje lahko »le« molimo in zaupamo, da ima Bog dovolj načinov in sredstev, da jih nagovori, četudi jih mi ne moremo več doseči.
Martin Buchholz je napisal pesem, ki me gane vsakič, ko jo slišim: »Dŕži roko nad našimi otroki.« V prvi kitici piše: »Dŕži jih trdno, ko prosto balansirajo na tanki vrvi, medtem ko jim veter piha v obraz. Pogrej jih, ko se tresejo in zmrzujejo, ker se jim je mraz sveta pritihotapil pod jakno.«
Njihovo balansiranje na tanki vrvi nam lahko povzroča neprespane noči. Še posebej, če pozabimo, da ne bodo nikoli padli globlje kakor v raztegnjeno mrežo Božje ljubezni.
Ob drugi kitici pa se moram nasmehniti: »Prenašaj nas, ko jih ne razumemo in jih vežemo nase, ker starši smo pač takšni.« Včasih nam jih je težko izpustiti iz rok, vendar je prav to predpogoj, da ugotovijo: Dom mojih zvestih staršev ni zapor – dovoljeno mi je vstopati in izstopati. In: Bog mojih staršev ali starih staršev spoštuje mojo svobodno voljo. Kajti ljubezen lahko uspeva le na svobodnih tleh!
Na koncu piše: »Dŕži roko nad našimi otroki! Dal si besedo. Dŕži roko nad našimi otroki! Pridi in blagoslovi njihovo življenje, Gospod!« Da, Bog, dŕži svojo roko nad njimi.
Vsak dan znova lahko svoje otroke, vnuke, zakonca in prijatelje zaupamo njegovemu varstvu, skrbi in ljubezni. Bog je milostni Bog – to velja za vse nas!

Elí Diez Prida