Zgodba o Marti in Mariji ima veliko naukov, danes pa bi rad izpostavil enega, ki ga imenujem “prepoznati to, kar je nujno”. Ta vidik najprej opazimo pri Marti, ko sprejme dobro in pravilno odločitev, da povabi Jezusa v svoj dom. Za odnos z Jezusom potrebujemo neposredno srečanje z njim. Marta je ustvarila nujen pogoj za to.

Zdaj se lahko vprašamo, kako nam to lahko uspe danes, saj takšnega srečanja z Jezusom ne moremo uresničiti. Jezus v Razodetju 3,20 pravi: “Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj.” Mar ni to podobno Jezusovemu obisku pri Marti in Mariji?

Kako se na to odzovemo mi? Ali imamo občutek, da moramo najprej urediti nekaj stvari in počakati na pravi trenutek?

Pred kratkim sem odkril, kako se mi vedno znova dogaja, da se izogibam srečanju z Jezusom. Ni nujno, da to počnem zavestno, ampak zaradi vsakdanjih stvari.

Zjutraj si mislim, da bom samo na hitro pogledal na telefon, in čas že beži … Dan je poln vsega, zvečer pa imam še dolg sestanek v cerkvi. Ko pridem domov, sem preveč izčrpan, da bi se pogovarjal z Bogom. Celo v soboto, ki je najboljši dan za umik od vsakdanjega življenja in za čas z Bogom, ni vedno tako preprosto najti tega miru.

Povsem običajno je, da se nam kdaj zgodi kaj takega. Kako zlahka se lahko vsak od nas znajde v podobnih okoliščinah! In tako kot Marta tudi mi zamudimo srečanje z Bogom iz podobno dobrih in razumljivih razlogov.

Jezus nas želi obvarovati pred tem, da bi izgubili ravnovesje med dejavnostjo in duhovno rastjo. Obstaja stvar, ki je ne more nadomestiti ničesar in je za naše življenje pomembnejša od vseh dobrih vsakdanjih potreb: življenje z Bogom, v njegovi bližini, pri njegovih nogah. Ne le takrat, ko je vse drugo opravljeno.

Alexander K.