Bam! in pismo je imelo poštni žig. Moj oče je delal na pošti in občasno sem lahko tam žigosal pisma. Na pismih je bilo treba žig s kladivom udariti zelo hitro in včasih sem se udaril v prst. Vse je postalo modro in bolelo me je več dni.

Biti ožigosan ali etiketiran – to poznamo tudi danes! Vsi stari ljudje so staromodni, vse blondinke so neumne in vsi Berlinčani so gobezdavi … Tu se bom raje ustavil, saj sem tudi sam odraščal v Berlinu in morda to velja tudi zame. Biti ožigosan boli, še posebej v srcu. Toda ko se z ljudmi odkrito in iskreno družim, spoznam, da mi veliko pomenijo. Obstajajo mladi, ki so veliko bolj staromodni ali meščanski kot nekateri starejši. Tudi številni drugi klišeji ne držijo. V mladih letih sem to zelo jasno izkusil, ko sem vodil otroško skupino z domnevnim hipijem. Pomislil sem, kako dobro bi bilo imeti za sodelavko to prijazno (in lepo) vzgojiteljico! Ni trajalo dolgo in zvečer sva sedela na klopci, se pogovarjala, smejala in na koncu postala dobra prijatelja. Moral sem paziti, da sam ne žigosam drugih. Naučil sem se lekcije.

Kakor je razvidno iz današnjega svetopisemskega besedila, je podobno izkušnjo imel tudi Jezus. Iz Nazareta kaj dobrega? To ni mogoče. Natanael ni bil edini, ki je želel etiketirati Jezusa. Jezus se je kljub temu približal ljudem, jim poln veselja pripovedoval o Božjem kraljestvu, jih ozdravljal in na koncu celo umrl zanje.

Obstajajo tudi etikete za kristjane. Ti so za luno; so tihotapci ali fanatiki. Da, res je ­– žal obstajajo tudi takšni ljudje. Vendar ne želim, da bi me označevali s takšnimi nalepkami. Drugi bi me morali najprej dobro spoznati – mojo radost in hvaležnost. Naj opazijo, da se po eni strani počutim precej majhnega, ko pomislim na svoje neuspehe in jih ne zanikam. Toda obenem se počutim velikega, ker je Bog moj Oče, ker mi Jezus odpušča in pere moja umazana oblačila. Lepo bi bilo, če bi me drugi spoznali kot takšnega in potem prišli do zaključka: Ta kristjan je kar v redu možakar. Rad bi imel opravka z njegovim Bogom!

Wolfgang Wurl