Sledil je prosti strel približno 20 metrov od gola. Igralec si je pripravil žogo, pregledal živi zid osmih nasprotnih igralcev in ocenil vratarja, ki je budno varoval desni kot vrat. Zvok sodniške piščalke je prerezal zrak. Igralec je vzel zalet – in strel je bil videti odličen! Žoga je poletela čez živi zid. Vratar je skočil, vendar ni mogel doseči žoge. Močan strel z dovolj rotacije je letel v levi zgornji kot in … zadel stičišče prečke in vratnice. Od tam je žoga zapustila igrišče. Brez gola! “Za malenkost mimo je še vedno mimo,” pravi pregovor v takšnih situacijah.

V nogometu je to lahko nadležno, vsaj za eno ekipo. V resničnem življenju pa lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo.

Ko so apostola Pavla zaprli, se je imel priložnost zagovarjati pred kraljem Agripo II. Njegov govor je bil tako prepričljiv, da je Agripa skoraj postal kristjan. Vendar le skoraj.

Kaj mu je preprečilo, da bi naredil zadnji korak? Ali je to bil strah, da bi izgubil družbeni položaj kralja, svojo moč in prijatelje? Ali se je bal, da ne bo mogel več zaslužiti za svoje preživetje? Ali pa je šlo za strah pred negotovo prihodnostjo, če bi se moral kot Kristusov sledilec stoodstotno zanašati nanj?

Morda se tudi mi včasih počutimo tako. Čeprav smo prepričani, nam manjka poguma, da bi naredili ta zadnji korak. Nekaj nas zadržuje. Vendar ni dovolj, da se ”skoraj” odločimo za Kristusa. Ellen White je jasna, ko piše: “Pogosto takim ljudem ne manjka veliko. Zdi se, da so blizu nebeškega kraljestva, vendar ne vstopijo vanj. Skoraj, a ne popolnoma rešen, ne pomeni skoraj pogubljen, temveč popolnoma pogubljen.” (Kristusove prilike, str. 77)

Vse nas želim spodbuditi, da naredimo ta zadnji korak in popolnoma sledimo Kristusu ter se potem zanesemo na to njegovo obljubo: “Naj bo Božje kraljestvo na prvem mestu v vašem življenju, pa vam bo Bog dal vse, kar potrebujete.” (Mt 6,33 ŽNZ)

Roland Nickel