Neki moški v ameriškem mestu Marlborough je pred časom doživel nenavadno presenečenje. Zvečer se je s svojim sinom vrnil iz službe in našel svojo hišo temeljito očiščeno in pospravljeno. Takoj ko je vstopil, je opazil, da je nekaj narobe: dišalo je drugače, sveže in po čistilih. Vrata, ki jih je običajno puščal odprta, so bila zaprta. Takoj se je vznemiril in stekel po vseh sobah: vse so se bleščale od čistoče. V sinovi otroški sobi, kjer je običajno vladal brezupen kaos, so bile vse plišaste igrače razvrščene na postelji. Poklical je policijo, ki je preiskala celotno hišo, vendar ni našla nikogar. “Obdarovani” je bil vse prej kot hvaležen. Bilo ga je strah in rekel je, da se bo počutil bolje, če mu bo ta “čistilna četa” poslala račun. Tako bi vsaj vedel …

Podobno presenečenje so doživeli Jožefovi bratje. V svojih vrečah z žitom so odkrili denar, ki so ga pred kratkim plačali za žito v Egiptu. Vzkliknili so: “Kaj nam je Bog to storil?” Nenavaden odziv, kajne? Tako lahko razmišlja le nekdo, ki misli, da je Bog neusmiljen maščevalec in kaznovalec. Teh deset mož je sebe kaznovalo in mučilo že več kot 22 let. Kajti nepriznana in neodpuščena krivda je najhujše mučenje, ki si ga človek lahko zada. Iz zavisti in sovraštva so 17-letnega Jožefa prodali kot sužnja, češ da ga je raztrgala žival. Očeta Jakoba niso mogli potolažiti in je neskončno žaloval za svojim sinom. Čeprav Jožefa ni bilo več med njimi, so se dan in noč spominjali svojega napačnega ravnanja. In zaradi tega je bil Jožef prisoten bolj kot kdaj prej. Ne, niso se ga rešili. Ravno nasprotno, sami sebe so zaprli v ječo in izgubili ključ od vrat.

S tem so odgnali od sebe vse radosti življenja, vso srečo te zemlje. Kaj pa Bog? Gotovo so ga popolnoma izgubili izpred oči. Kako grenko mora biti to?

(Jutri sledi nadaljevanje.)

Sylvia Renz