“Dedek, to si ti!” je rekla Anna, moja devetletna vnukinja, ko so nizki toni fagota naznanili dedka v glasbeni pravljici Sergeja Prokofjeva Peter in volk. Prokofjev je vsakemu liku dodelil orkestrsko glasbilo in glasbeni motiv. Tako rogovi napovedujejo volka, Petrovo veselo melodijo igrajo godala, flavta žvrgoli kot ptica itd.

Prokofjevov klasični koncert mi je dal zamisel, da bi pri nas doma vsak dan počitnic začeli s tematsko melodijo. Vsako jutro je zazvonil zvonček, ki nas je pozval k jutranjem bogoslužju. Najprej je bila na vrsti naša pesem, ki smo jo ponazorili s slikami. To je bil vedno vesel začetek dneva, še posebej takrat, ko smo vsi sodelovali pri petju: “Jutranje nebo, kaj nam bo prinesel ta dan? Ali bo uspešen?”

Tudi kristjani imamo prepoznavne melodije. Pesem “Z glasom trobente naznanite znak: Jezus bo kmalu prišel!” je bila uvodna pesem ene od prvih radijskih oddaj Krščanske adventistične cerkve, pesem ”Polni smo upanja na Gospodov dan” pa bi lahko veljala za adventistično himno današnjega časa.

Takšna svetopisemska pesem je tudi Psalm 87,7: “Vsi moji studenci [izviri] so v tebi!” V Novi zavezi se glasi tako: “V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. /…/ Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo” (Jn 1,1.3).

“Vsi moji izviri so v tebi” je priznanje vere v Boga Stvarnika in pomeni tudi, da noben izvir ni samo v meni in da noben izvir ni zunaj Boga. To je melodija priznanja vseh, ki so rojeni iz Boga in imajo zdaj svoj duhovni dom na Sionu ter pričujejo, da vse dolgujejo samo Bogu. Je nasprotje verovanja v evolucijo, ki trdi, da je veliki pok vir nastanka snovi, prostora in časa.

Vse, kar je, in vse dobro, kar bo, ima svoj vzrok samo v Bogu. Izpoved vere “Vsi moji izviri so v tebi” je kot nekakšna izkaznica, da je Bog naš Oče in mi njegovi otroci. Za to ga želim vsak dan hvaliti – še najbolje kar s pesmijo.

Gerhard Zahalka