18. januar
“Pogledal sem in glej, na gori Sion je stalo Jagnje in z njim sto štiriinštirideset tisoč tistih, ki so nosili napisano na čelu njegovo ime in ime njegovega Očeta.” Razodetje 14,1
Najini najmlajši hčeri je nekoč nekdo rekel: »Ti si izvaljeni očka!« Hitro mu je odvrnila: »Edino z brado si še nisva podobna.« Takšnih primerjav se razveselimo le, če smo na zadevnega družinskega člana zelo ponosni ter če so vrednote in cilji osebe, ki se jo primerja z nami, dobri in jih občudujemo.
Na kaj Janez misli z imenom Očeta in Jagnjeta na čelih odrešenih? Zagotovo ne na črtno kodo ali žig, niti na tetovirano blagovno znamko ali etiketo. Kljub temu Janez že od daleč prepozna, da ti ljudje pripadajo Jezusu in nebeškemu Očetu. »Družinskih podobnosti« se ne da spregledati. Toda v čem se kažejo? Če tega Božjega pečata ni videti navzven, kako naj ga opazovalec opazi? V Razodetju ni neposrednega odgovora. Vendar je za te ljudi rečeno, da so »odkupljeni« z zemlje; sledijo Jezusu. Bog pri njih ne najde ničesar, kar bi moral kaznovati, ne hinavščine, niti pretvarjanja, temveč iskreno naklonjenost in zvestobo. V njegovih očeh so popolni, ker je njihova krivda odpuščena in ker z vsem srcem želijo živeti tako, kot pričakuje Bog.
Jezus je nekoč rekel učencem: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13,35). Ljubezen je najmočnejše razpoznavno znamenje. Kaže se tudi v tem, da nam je nebeški Oče dragocenejši od vsega drugega. Njegova beseda, volja in narava zaznamujejo naš značaj, naše motive in odločitve. Že zdaj si želimo, da bi ga bolje spoznali. Veselimo se časa, ko se bomo lahko neposredno pogovarjali z njim in ga gledali.
Da bi »blagovna znamka Jezus« postala vidna tudi v mojem vsakdanjem življenju, potrebujem Svetega Duha kot »trenerja« in svetovalca. On me vodi na konkreten način, krepi moje zaupanje v Jezusa in po malem spreminja moj odnos od egoističnega k ljubečemu.
Sylvia Renz