“Resda nimam več 20 let, a na 100 metrov slišim ukrivljen valj. Lahko šravfam, lahko berem gradbene načrte … Lahko prekrijem streho in položim strešnike, zadihtam peč, a vse, kar mi ponujajo za delat’, je varovanje.” Ralf je dolgotrajno brezposeln moški v poznih štiridesetih letih, ki vsak dan s svojim prijateljem Hannesom sedi na avtobusni postaji nekje v Brandenburgu in filozofira o življenju.

Večina ljudi je za občutek varnosti pripravljena dati veliko: svoj denar, svobodo in živce. Ralf ugotavlja: “Ljudje hočejo samo še osebno varnost, nočne straže, redarske skupine, prometne nadzornike. Zakaj neki se ljudje tako bojijo? Koliko vrst varovanja je na razpolago!” Verjetno je to rekel, ker ne razume, saj ima sam zelo malo. Že zdavnaj je zapustil družbo ljudi, ki razmišljajo le o svoji hiši, čolnu, avtomobilu … Tisti, ki imajo kaj v lasti, navadno čutijo potrebo, da bi to tudi obdržali in zavarovali – kakor bogataš v Jezusovi priliki. ”Če bom zdaj res trdo delal in varčeval,” si je mislil, ”bom lahko užival. Tako ne bom več odvisen od nikogar!” Toda Jezus mu je ostro in jasno odgovoril: “Kako neumno od tebe! Nocoj boš umrl, in kaj potem? Kaj ti pomaga tvoje bogastvo, če me boš zaradi njega pozabil?”

Tudi občutka varnosti ni mogoče doseči z materialnimi stvarmi, temveč le z zaupanjem, ljubeznijo in odnosi. Jezus želi, da se zanesemo nanj in se zavedamo, da smo odvisni od njega. Želi, da bi zaupali njegovim obljubam, namesto da bi ga pustili ob strani, ker smo zavarovani proti vsaki nevšečnosti in je naš bančni račun v plusu. “Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?” (Marko 8,36).

Samo zaradi Jezusa imamo prihodnost. Z njim smo varni. To je dovolj.

Nicole Spöhr