17.september
Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.
Pregovori 16,9
Izmislil si je svojo pot. Tekel je in tekel, misleč: Naredil bom po svoje. Odločil se je, da bo bežal pred Bogom, in Bog mu je dovolil bežati. Ali je Bog tako ravnal, da bi ga naučil lekcije? Zakaj je morala ladja skozi vihar? Večina ljudi pozna zgodbo o Jonu in tudi njen konec. Po smrtnem strahu v ribjem trebuhu je Jona vendarle izpolnil svoje poslanstvo. Čeprav so se prebivalci Niniv pokesali in jim je Bog prizanesel, Jona ni bil zadovoljen. Bil je celo zelo jezen in besen (Jona 4,1.2). Pritoževal se je, ker je bil Bog milostljiv, usmiljen in potrpežljiv. Bog je dogodke vodil drugače, kot si je zamislil Jona.
Pesem Thomasa Egerja “Pokaži mi, Gospod, svojo pot” pravi tako:
“Na tem svetu je veliko poti, a le po eni lahko gremo.
Vprašanje je, po kateri naj grem.
Ali naj izberem pot, ki mi je všeč?
Ali naj poiščem tisto, ki je bolj udobna?
Vendar ni pomembno, kaj si jaz mislim in želim.
Kamor me On vodi, tja bom šel.”
Ni vedno lahko ugotoviti, katera pot je prava in najboljša zame, a na koncu se moram odločiti zanjo. Morda sem videl več smeri in morda sem izbral napačno, najbolj udobno ali tisto, ki mi je bila najbolj všeč. Pozneje bom verjetno ugotovil, da so se nekatere stvari odvijale povsem drugače, kot sem načrtoval. Vendar mi zaradi tega ni treba biti razočaran ali zafrustriran, saj vem, da je Bog veliko večji od nas. On usmerja naše korake, ne glede na to, kaj smo si “zamislili”. Bog želi, da ga vključimo v svoje velike načrte in v majhne odločitve ter mu dovolimo, da nas vodi.
Avtor pesmi v refrenu povzame Davidove besede iz Psalma 25,4.5 (CHR): “Svoja pota mi kaži, GOSPOD /…/. Vodi me, da hodim po tvoji resnici.” Splača se zaupati Božjim potem in njegovemu vodstvu, saj naše korake vedno vodi v pravo smer.
Margaret Oswald