Ko sem bila leta 2012 izvoljena za vodjo ženskega oddelka naše cerkve v južni Nemčiji, sem z veseljem sprejela to službo in z njo povezane izzive. Zavedala sem se, da se bo naše družinsko življenje popolnoma spremenilo, saj bodo naslednja leta zaznamovali dogodki, srečanja in potovanja.

Ravno takrat sem z različnih strani, v voščilnicah, elektronskih sporočilih in med osebnimi srečanji slišala ali prebrala zgoraj navedeno svetopisemsko besedilo iz Jozuetove knjige. V krščanskem konferenčnem centru je bila na moji mizi celo kartica s tem besedilom. Vprašala sem se, zakaj prav zdaj? To besedilo sem si označila v Svetem pismu in si ga zapomnila. Nekdo nam naroča, naj bomo “krepki in odločni”, naj se “ne bojimo in ne plašimo”. Kaj to pomeni? Dejstvo je, da se v življenju srečujemo z okoliščinami, ki nas strašijo, vznemirjajo in nam predstavljajo izziv. Doletijo nas stvari, ki jih nismo pričakovali, zaradi katerih smo žalostni, ki nam jemljejo moč in zaradi katerih dvomimo.

Za kaj pravzaprav gre? O kakšnih okoliščinah tu govori Bog? Govori o Jozuetu, ki je moral prevzeti težko dediščino. Mojzes, ki je Izraelce popeljal iz suženjstva v Egiptu, je umrl. Zdaj je bil na vrsti Jozue, da to veliko ljudstvo popelje v obljubljeno deželo. Ta ukrep je bil med drugim tudi logistični izziv. Ljudje in živali so morali prečkati poplavljeno reko Jordan. Pred njimi je bilo mesto Jeriho in številni drugi izzivi. In Jozue? Na koga naj se obrne po nasvet in podporo? Zanj je bil samo eden. Lahko se je zanesel le na Boga, ki je tudi Mojzesu stal ob strani v vseh pogledih. Bog ga je spodbudil, naj gre naprej z zaupanjem in brez strahu, ker “kjer koli boš hodil, bo s teboj Gospod, tvoj Bog”. Kakšna obljuba!

Na tem mestu v Svetem pismu sem zapisala svoje ime, ker vem, da ta obljuba velja tudi zame – v vseh življenjskih okoliščinah. Bog tudi tebi pravi, da je s teboj in te spremlja. Povabi ga in s hvaležnostjo sprejmi njegovo obljubo.

Angelika Pfaller