Z družino smo se potepali po gozdu. Razpoloženje ni bilo ravno najboljše. Zakaj smo pravzaprav tukaj? Potem se mi je porodila zamisel. Rekel sem: “Pobegnil bom malo naprej in se skril. Poiščite me! Označil vam bom pot.” Vsi so bili za. Odšel sem naprej, narisal puščice, da bi me lahko našli, in poiskal skrivališče, od koder sem videl pot.

Čas je mineval. Mimo so šli sprehajalci, moje družine pa nikjer! Čakal sem. Nihče ni prišel. Končno sem obupal in se vrnil po poti, po kateri sem prišel. Na razpotju sem jih srečal. “Kje ste bili?” “Oh, naveličali smo se iskanja, zato smo te počakali tukaj.” Zdaj sem bil že malce jezen: trudim se, plazim se po gozdu, v njih želim prebuditi veselje do narave – njim pa se ne ljubi več iskati!

Ali kdaj tudi v našem odnosu z Bogom ravnamo enako? Povabljeni smo, da ga najdemo – njega, ki je velik in nedojemljiv. Ne skriva se, toda želi, da ga najdemo. Ali ga iščemo ali pa si od časa do časa rečemo: “Ne ljubi se mi iskati Boga.”

Toda kaj bi imeli od tega, če bi ga našli? Imeli bi nekoga, s komer bi lahko nenehno gradili odnos. On nas vedno razume. Namenil nam je veliko besed. V Svetem pismu lahko preberemo, kaj nam želi sporočiti. Vodi nas in včasih nam da ključno misel. Z njim lahko doživljamo občestvo in v njem najdemo najboljšega prijatelja.

Čeprav ne moremo pričakovati življenja brez težav, lahko vemo, da nam Bog vedno stoji ob strani. Z njim so stvari boljše kot brez njega. Številni kristjani so to lahko izkusili v bolezni, osamljenosti in stiskah. Bog ne deluje vedno tako, kot pričakujemo, vendar je tu.

Poleg tega nam daje številna darila: želi nas na primer materialno blagosloviti (desetina); daje nam možnost, da si vzamemo odmor in se odklopimo (sobota); podarja nam upanje na popolno občestvo z njim brez motečega greha (Jezusov drugi prihod).

Gospod, daj mi željo po tem, da bi te iskal. Pomagaj mi tudi, da te najdem. Nakloni mi posebna srečanja s teboj.

Armin Richter