V svojem dosedanjem življenju sem pripadal osmim različnim krajevnim cerkvam. V vseh teh cerkvah sem pridobil izkušnje, ki so pomembno vplivale na moj odnos z Bogom. Predvsem se spominjam tistih sester in bratov, ki so naju z ženo po mojem teološkem izobraževanju z veliko ljubeznijo sprejeli v svojo skupnost. Na ta način so nama olajšali začetek najine pridigarske službe pred 50 leti. Seveda so bile tudi druge izkušnje.

Današnje svetopisemsko besedilo govori o sedmih cerkvah v Mali Aziji. Oglejmo si jih pobliže. V teh cerkvah ni šlo vse gladko. Najvišja avtoriteta je že prvi cerkvi pisno sporočila, da ji primanjkuje ljubezni.

Sedma, Laodiceja, je prikazana kot bedna, pomilovanja vredna, uboga, slepa in naga (Raz 3,17 EKU). Slaba stvar je bila, da cerkev tega sama ni opazila. Vendar sta bili tudi dve cerkvi, ki sta prejeli le pohvalo.

Ko si nekoliko podrobneje ogledam sedem starodavnih cerkva iz Razodetja, me preseneti dejstvo, da je bil Gospod med njimi. Morda nekateri bralci zdaj razmišljajo: “Ko pomislim na svojo cerkev, vidim le negativne stvari. Nenehno se dogaja toliko slabega, da si težko predstavljam, da bom kdaj videl spremembo na bolje.”

Zakaj kljub temu še vedno obstaja upanje na spremembo? Ker je Bog sam še vedno navzoč v cerkvah. Nedavno mi je nekdanja cerkvena voditeljica iz naše regije povedala, kako so po “sušnih” letih v njihovi cerkvi doživeli znamenja upanja. Daljše časovno obdobje so se nekateri verniki tedensko sestajali k molitvi. Ena od prošenj je bila: “Gospod, pripelji v cerkev ljudi, ki so odprti zate in za vero.” To se je res zgodilo in spremenilo vzdušje v cerkvi!

Bog se je vse do zdaj izkazal za Gospoda te cerkve.

Njemu bomo zaupali.

Wilfried Krause