Marca 2020 smo bili v “vroči fazi” mednarodnih preventivnih ukrepov proti tveganju okužbe z novim koronavirusom. Patogen je prvič izbruhnil konec leta 2019 v kitajskem mestu Wuhan in tam okužil več kot 80.000 ljudi. V Nemčiji je do 16. marca 2020 zbolelo 5813 ljudi. Do takrat je bila okužba smrtna za 13 ljudi. Število okužb se trenutno povečuje za 1000 na dan. Predvidevamo lahko, da se bo število obolelih še nekajkrat povečalo. (Podatki veljajo za čas, ko je avtor pisal to besedilo; op. ur.)

Države zapirajo svoje meje. Šole in vrtci so zaprti, javne prireditve prepovedane. Police supermarketov so prazne, cene na borzi padajo, vlada pa napoveduje velikodušno finančno pomoč za nadomestilo gospodarske škode. Omejeno je tudi družabno življenje. Celo voditelji držav se izogibajo rokovanju.

Vse cerkve so za naslednjih nekaj mesecev odpovedale svoja bogoslužja. Adventistična televizijska postaja Hope TV je spontano ponudila bogoslužje v živo. Dušebrižnike in vernike prosijo, naj po telefonu skrbijo za svojo “čredo”, zlasti za starejše in tiste, ki živijo sami. Odpovedan je tudi svetovni dan mladih – “Global Youth Day”.

Na tej točki še ne vemo, kaj se bo zgodilo. Razmere spominjajo na vzdušje zadnjega časa. Še bolj se zavedamo svoje minljivosti. Ali bomo preživeli naslednjih nekaj mesecev? Prijatelj mi je poslal SMS, v katerem je pisalo: “Z Gospodom preživljamo težke čase, vendar bo na koncu vse dobro. Naj te Bog blagoslovi!” Prijateljica mi je napisala: “Zaupati moramo! Zaradi omejitev se začnemo zavedati, kako dragoceno je življenje.” Včasih ni enostavno zaupati Bogu. Toda nekaj je jasno: o mojem življenju ne odloča virus, ampak mogočni Bog v nebesih. To ne pomeni, da se bo vedno vse dobro izšlo, pomeni pa, da mu lahko popolnoma zaupam. Ne glede na to, kaj se zgodi, so ta dan, moj čas, moja prihodnost in moje življenje v njegovih rokah!

Heidemarie Klingeberg