Donnie Johnson je prišel vse do tretje kitice pesmi Kmalu, kmalu že bomo kralja zagledali (Soon and very soon, we are going to see the King): “Smrti več ne bo, ko naš kralj spet se vrnil bo.” Nato je 16. maja 2019 ob 19.37 po lokalnem času umrl od smrtonosne injekcije v zaporu v Tennesseeju. Usmrčen je bil zaradi grozljivega umora svoje žene leta 1985. Johnson je bil v smrtni celici že več kot 30 let, njegova usmrtitev pa je bila večkrat preložena. Leta 1990 se je zaradi delovanja adventistične zaporniške službe Riverside Chapel spreobrnil in bil krščen v adventistično cerkev. Za zapornike je vodil proučevanja Svetega pisma in ustanovil radijsko oddajo “Kaj pravi Sveto pismo”. Njegova sprememba srca je bila očitna, a kljub temu je bila prošnja Teda Wilsona za pomilostitev zavrnjena. Johnson je umrl v miru. Po poročanju tiskovne agencije Idea je dejal: “Sprejemam vse, kar Gospod dopušča, tudi svojo smrt. Ko je moje delo opravljeno, bom zadovoljen.” Odrekel se je zadnjemu obroku in ga podaril brezdomcu.

Johnson ni bil adventistični mučenec, temveč skesan morilec. Ni umrl zaradi svoje vere – umrl je s svojo vero. Vera mu je dala moč, da je prenesel to strašno usodo in mirno zaspal, saj je vedel, da bo umrl samo enkrat. Njegova izpoved je bila: “Smrti več ne bo, ko naš kralj spet se vrnil bo! Kmalu, kmalu že bomo kralja zagledali!”

Za mnoge od nas je konec življenja še vedno zelo daleč. Toda nekateri ljudje bodo kmalu stopili skozi zadnja velika vrata v večnost. Življenje pred obličjem smrti je preizkušnja vere. Smrt je lahko strašljiva, vendar lahko sprosti tudi veliko energije. Primeri iz zgodovine so piramide, bazilika svetega Petra ali Nemški rekviem Johannesa Brahmsa.

V šestem stavku ves zbor poje: “Smrt, kje je tvoje želo! Pekel, kje je tvoja zmaga!” Brahms je na tem mestu namerno spremenil vprašaje v klicaje. Tako lahko živimo kristjani, brez strahu pred smrtjo in polni zaupanja v Boga – On nas bo nesel čez prag večnosti in takrat bomo videli Kralja!

Claudia Mohr