To čudovito besedilo iz Izaijeve knjige 64,3 sem vedno povezovala z novo zemljo. Ne moremo si niti predstavljati, kako bo na njej. Ko sem nedavno prebrala to besedilo v Pavlovem Prvem pismu Korinčanom v prevodu Upanje za vse [Hoffnung für alle], sem bila zbegana. Kaj Pavel piše? “Zgodilo se je prav to, kar je napovedal že prerok Izaija.” Dragi Pavel, s temi besedami si razblinil moja pričakovanja! Že zdaj se namreč veselim nove zemlje, ki bo presegala vse lepo, kar sicer doživljamo na tej zemlji.

Toda Pavel mi je pokazal še en vidik tega besedila: “Modrost, ki jo mi oznanjamo, je Božja modrost. Ona ostaja skrivnost in je skrita očem sveta. Pa vendar je Bog, še preden je ustvaril svet, v svoji modrosti sklenil, da bomo z njim delili njegovo slavo. Nihče izmed vladarjev na tem svetu tega ni spoznal. Sicer Kristusa, Gospoda slave, ne bi razpeli na križ” (v. 7–8 ŽNZ).

To besedilo govori o Jezusu! Vse od padca v greh ljudje pričakujejo odrešenika. Toda nikoli si ne bi mislili, da bo sam Bog prišel z neba in postal nemočen otrok, ki bo na milost in nemilost prepuščen ljudem. Bog, ki ima na dlani ves naš svet, je padel v roke ljudi, ki mu niso želeli nič dobrega. Tudi ljudje, ki so mu bili najbližje, ga niso razumeli in so ga pustili samega v njegovi največji stiski.

Tega si nihče ne bi mogel predstavljati. Če bi poznali Božjo skrivnost, Jezusa ne bi ubili. A tudi če Jezusa ne bi ubili, ker bi vedeli, da je Božji Sin, to še ne bi pomenilo, da so brez greha. Človeška hudobija je morala priti na dan, da je Jezus lahko prinesel odrešenje. Zaradi njegove smrti smo odrešeni.

Če ima Bog skrivnost, ki nikomur ne seže do oči, ušes in srca, potem ima ta skrivnost svoj pomen. Vemo, da se je Božja obljuba izpolnila. Zato se lahko oklenemo tudi obljube, da bo Bog za nas ustvaril novo zemljo, ki bo lepša od vsega, kar lahko vidimo tukaj.

Heike Steinebach