“Čas pozdravi vse čudeže” je naslov pesmi skupine “Wir sind Helden”, ki je v začetku 2000-ih let oživila nemški pop rock. Da, čudeže in ne rane [nemško Wunde = rana, Wunder = čudež, gre za besedno igro na podlagi glasovne podobnosti teh besed; op. prev.]. Pesem govori o tem, kako se človek na začetku svojega življenja, ko je komaj sposoben hoditi, nenehno začuden ustavlja, da bi občudoval čudesa okoli sebe. Toda sčasoma stvari postanejo vsakdanje, človek otrpne in kot odrasel obupa nad tem, da bi našel vsaj en čudež – kar je ravno nasprotno njegovi otroški izkušnji. Vprašanje je, ali čudežev ni več ali pa jih preprosto ne opazimo več.

Zdi se mi, da se je to zgodilo tudi izraelskemu ljudstvu. Bog jih je vodil iz Egipta. Bili so priče spektakularnim dogodkom; z oblakom in ognjenim stebrom jim je kazal pot, omogočil jim je suh prehod čez morje ter jih oskrboval z mano in prepelicami. Toda hitro so se spet pojavile pritožbe. Ali ni to noro pri tej čudežni  – dobesedno čudežni – preteklosti? ”Imejte vsaj malo vere,” bi rada vzkliknila, ”saj ste imeli tako neverjetne izkušnje z Bogom!” Toda kot v refrenu prej omenjene pesmi, so tam, kjer so bili nekoč čudeži, ostale le brazgotine. Le bledi spomini, ki jih prej opazijo drugi kot mi sami.

Kaj pa ti in jaz? Ali zaradi izjemnih spreobrnjenj drugih in njihovih življenjskih zgodb pričakujemo, da bi Bog tudi v našem življenju moral delovati v takšnem obsegu, da bi to dojeli kot čudež in nekaj pomembnega? Ali imamo tako kot izraelsko ljudstvo določena pričakovanja od Boga, zaradi katerih smo slepi za majhne čudeže vsakdanjega življenja?

Želim biti dovzetna za Božje delovanje, se ga veseliti in se v slabih časih spominjati, kako dober je bil in še vedno je do mene in do vseh nas.

Nicole Spöhr