Star sem bil pet ali šest let, ko sem se prvič zavestno srečal s smrtjo. Hans-Jürgen, moj vrstnik, ki je živel v isti soseski kot jaz, je po kratki bolezni umrl. Z okna naše kuhinje sem videl, kako ga je kočija s konjsko vprego pripeljala domov v krsti. Nenadoma mojega prijatelja ni bilo več. Do danes sem mnogokrat doživel umiranje drugih, toda lastna smrt je nekaj povsem drugega.

Zdaj sem star 73 let in priznam, da še nočem umreti, saj obstajajo ljudje, ki me še vedno potrebujejo. Radoveden sem, kako bodo zrastli vnuki in kako bo napredovala podnebna kriza. Vem pa tudi, da smrt lahko preseneti ljudi. Preudarni ljudje mislijo na to, ko načrtujejo svoje življenje. Zato v najboljših letih sestavijo biološko oporoko in pooblastilo za zdravstveno oskrbo. Zelo malo tridesetletnikov ju bo potrebovalo, vendar daljnovidni ljudje preventivno poskrbijo tudi za to.

Pred časom mi je neka ženska povedala, da je njen oče nepričakovano umrl. Poleg žalosti zaradi izgube jo je pestila še ena bolečina. Rekla je: “Moj oče je že več let živel nepomirjen s svojo sestro. Vedno znova sem poskušala razrešiti spor, vendar ni želel sprave.” To ni osamljen primer. Modri ljudje preverjajo in negujejo svoje odnose. Tisti, ki ne odpustijo, po Jezusovih besedah tvegajo izgubo večnega življenja v Božjem novem svetu.

Po Jezusovih besedah postati moder pomeni predvsem ponotranjiti in uresničevati Božjo besedo, ki smo jo slišali (Mt 7,24). Jezus je večkrat obravnaval temo smrti in umiranja, na primer v Jn 5,21: “Kakor namreč Oče obuja mrtve in jim daje življenje, tako tudi Sin daje življenje, komur hoče.” V neki razpravi je presenetil svoje nasprotnike z izjavo: “Resnično, resnično, povem vam: Kdor se drži moje besede, vekomaj ne bo videl smrti” (Jn 8,51).

Priprava na smrt dejansko pomeni pripravo na večno življenje. Pot do tega vedno vodi prek Jezusa. Večno življenje je zagotovljeno vsem, ki verujejo vanj (Jn 3,16).

Wilfried Krause