Kot skoraj vsi ljudje imam rad humor in resnico. Zato sem iz dnevnega časopisa izrezal naslednji citat dneva in ga za nekaj časa pripel na svojo oglasno desko: “Težava našega sveta je v tem, da so pametni ljudje polni dvomov, neumni pa polni zaupanja vase” (Charles Bukowski, 1920–1994, nemško-ameriški pisatelj).

Tudi apostol Pavel je kot Kristusov privrženec videl in presojal ljudi na podoben način. Pavel je bil med kristjani in nekristjani znana osebnost. Sprva je veljal za dobro izobraženega farizeja in teologa, a tudi za fanatičnega preganjalca kristjanov. Nato ga je Jezus srečal na poti v Damask. To je njegovo življenje zasukalo za 180 stopinj. Od tedaj sebe ni več videl kot mogočnega moža, ampak kot nekoga, v katerem in po katerem deluje Bog. O sebi je napisal: “Jaz sem namreč najmanj pomemben med apostoli in tudi nisem vreden, da bi bil Jezusov glasnik. Preganjal sem Božjo cerkev. Vse, kar sem, sem po Božji milosti in dobrotljivosti, s katero me je obsul. To pa ni ostalo brez učinka, kajti trudil sem se bolj kot drugi, vendar tudi to ni moja zasluga, vse to je namreč povzročila njegova milost” (1 Kor 15,9.10 ŽNZ).

Bog ljubi tako močne kakor šibke. Vendar je On vedno Najvišji in Vsemogočni. Zato tudi posreduje. Uveljavlja svojo moč in spreminja razmere, vendar tega ne moremo vedno prepoznati. Močne opozarja na njihovo odgovornost: spreminja čas in uro (pa tudi okoliščine); odstavlja kralje in postavlja kralje; modrim daje modrost in razumnim razumnost (Dan 2,21).

Pravi Božji otroci in Jezusovi sledilci pazijo, da ne hvalijo sami sebe. Hvalijo in častijo svojega Gospoda in Odrešenika.

Eberhard Schulze