15.maj
Niste več ujetniki zakona, ampak Božji otroci. Kot Božji otroci pa ste tudi dediči, ki jim pripada vse, kar je Bog obljubil.
Pismo Galačanom 4,7 (ŽNZ)
Slavni naravoslovec Isaac Newton je nekoč dejal: “Evangelija ne smemo brati tako, kakor notar bere oporoko, temveč tako, kakor jo bere zakonit dedič!” Notar si razumno ogleduje oporoko s pravnim strokovnim znanjem, s preverjajočim pogledom, vendar brez osebnega zanimanja. Natančno pregleda vsak stavek in preveri, ali je oporoka pravno utemeljena ali sporna. Prebrati jo mora kritično in se vprašati, kako je mišljena in kako jo je treba izvršiti. Čustveno ne sme biti vpleten in si ne sme dovoliti, da kdo vpliva nanj. Mnogi ljudje tako berejo Sveto pismo; hladno in kritično iščejo protislovja in nedoslednosti. Na ta način ostajajo neudeleženi ter zamujajo veselje in korist, ki ju prinaša osebni pristop. Božji otroci – dediči – pa Sveto pismo berejo povsem drugače. Veselijo se številnih izjav in misli: “To je zame, vse to je zame! Kako velik dar! Ali si ga sploh zaslužim?”
Bog nam v Svetem pismu jasno pove, da si dediščine ne moremo zaslužiti. Apostol Pavel pravi: “Sam Duh pričuje našemu duhu, da smo Božji otroci. In če smo otroci, smo tudi dediči: dediči pri Bogu, sodediči pa s Kristusom” (Rim 8,16.17). Jezus je zelo jasno izrazil svojo poslednjo voljo. Molil je: “Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta” (Jn 17,24). Pred vnebohodom je obljubil, da nam bo v nebesih pripravil prostor in nas nato vzel k sebi (Jn 14,2.3).
Jezusova poslednja volja vključuje nas – tebe in mene. Smo nasmejani dediči njegove ljubezni in njegovega odrešenjskega dela, ki ga je opravil s križem in vstajenjem. To v naš vsakdan prinaša veselje in hvaležnost: vse to je zame, za nas; kakšen dar! Tako lahko kot Božji otroci beremo Očetovo oporoko povsem drugače – polni zaupanja in veselja, ker se bo nekoč uresničila. Veselimo se tega trenutka!
Franz-Josef Eiteneier