Nekega dne, ko je bila moja najmlajša hči stara približno pet let, se je igrala pri prijateljici, jaz pa sem želela izkoristiti to priložnost za nakupovanje. Vzela sem si čas in predvidevala, da bo moja hči pri prijateljici v dobrih rokah. Ko sem se vrnila, sem od daleč videla, da sedi pred vhodnimi vrati in joka. Hitro sem pohitela k njej in jo vprašala, zakaj je že doma in zakaj je tako žalostna. Pojasnila mi je, da je morala prijateljica oditi in da so jo poslali domov. Pozvonila je pri vratih, a ko ji nihče ni prišel odpret, se je usedla na prag in bila prepričana, da se bom kmalu vrnila domov. Rekla je: “Mami, tebe ni bilo, vendar sem vedela, da bo dragi Bog poskrbel zame, dokler se ne vrneš. Ko pa je trajalo dlje, sem vendarle morala jokati.”

Zelo sem bila vesela, da je moja hči zaupala Bogu, da bo, dokler se ne vrnem, On poskrbel zanjo. Kaj pa naše zaupanje v Boga? Ali vemo, da Bog bdi nad nami? Prepričana sem, da je On vedno ob meni, ne glede na to, v kakšnih okoliščinah se nahajam. To nam je obljubil v svoji besedi.

Vzemimo za primer zgodbo o Rahabi iz današnjega svetopisemskega besedila. Rahaba je slišala veliko zastrašujočih stvari o Izraelcih, vendar je verjela v njihovega Boga. Verjela je, da ji bo On pomagal, zato je pomagala izvidnikoma. In prav zato je Bog poslal ta moška k njej. Zaradi njene vere in zaupanja ji je bilo prizaneseno, ko je bilo mesto Jeriho, v katerem je živela, uničeno. Bog je to vero nagradil tako, da je Rahabo celo vključil v Jezusovo družinsko drevo.

Tako kot sta Rahaba in moja hči Bogu podarili svojo vero in zaupanje, si to vsak dan znova želim narediti tudi jaz.

Gudrun Schenck