Pametni ljudje pravijo, da človeštvo živi na najbolj idealnem od vseh možnih svetov. O našem planetu se govori, da je “posebej privilegiran” z vidika življenja in človeškega obstoja. Raziskovalci se sprašujejo: Zakaj je vesolje takšno, da je življenje na Zemlji sploh mogoče? Oddaljenost Zemlje od Sonca je ravno pravšnja, saj so le v ozkem pasu okoli Sonca temperature primerne za življenje. Na Veneri bi bilo za življenje prevroče, na Marsu pa prehladno. Sonce je dovolj veliko in močno, da na Zemljo prenese dovolj energije. Naši sosednji planeti Jupiter, Saturn, Uran in Neptun s svojo gravitacijo ščitijo Zemljo pred točo asteroidov in kometov iz vesolja. Zemljino magnetno polje nas ščiti pred smrtonosnim sevanjem Sončevih delcev. Zemljin osni naklon 23 stopinj glede na tirnico okoli Sonca povzroča spreminjanje letnih časov in obstoj klimatskih območij. Luna “pomaga” stabilizirati ta tako imenovani ekliptični kot. Zaradi vrtenja Zemlje okoli svoje osi se izmenjujeta dan in noč. Mimogrede, Luna je tako daleč od Zemlje, da se zdi, kakor da je velika kot Sonce. To je edini razlog, da lahko opazujemo pojav Sončevih in Luninih mrkov. Velikost Zemlje ustvarja gravitacijsko privlačnost, ki “drži” na mestu vse premične stvari na Zemlji (vključno z nami), vendar po drugi strani ni tako velika, da bi škodljivo ovirala mobilnost živih bitij. Ta okoliščina ljudem in živalim omogoča udobno gibanje. Raziskovalci te življenju prijazne pogoje naše Zemlje v vesolju in tudi na njej sami imenujejo antropično načelo (tj. človeku prijazno okolje).

To načelo močno kaže na obstoj Boga Stvarnika. Za tiste, ki izključujejo možnost, da je Bog Stvarnik, je “stvarnik” naključje. Za mnoge ljudi je to dovolj. Zame pa ne.

Heinz Wietrichowski