Moj terapevt je umrl. To se je zgodilo povsem nepričakovano in zelo hitro. Najprej sem bila šokirana, nato zelo žalostna. Čudovitega terapevta, ki me je toliko let spremljal, spodbujal in izgrajeval, ni več. Brez njega si nisem upala sprejeti pomembnih življenjskih odločitev. Od njega sem se naučila neverjetno veliko za svoje dušebrižniške naloge. Pogrešala bom njegove nasvete.

Čutila sem, da potrebujem način, kako izraziti svojo žalost. Na internetu sem poiskala datum smrti in datum pogrebne slovesnosti. Tam sem našla tudi digitalno knjigo sožalja. Predvsem pacienti so to spletno stran obiskali več kot 600-krat in prižgali številne “digitalne sveče žalovanja”. S takšno svečo lahko izrazite svoja čustva, se zahvalite in izrečete sožalje. Tudi sama sem prižgala digitalno svečo. To mi je nekoliko olajšalo breme. Ni sistematičnega načina žalovanja. Vsakdo doživljanje izgube predela na svoj način. Kljub temu je za mnoge žalujoče koristno, da lahko izrazijo svojo žalost in vidijo, da teh občutkov ne doživljajo samo oni.

“Toliko let me je spremljal, mi dajal pogum in me podpiral,” piše Petra. Connie: “Bil si odličen poslušalec, svetovalec in prijatelj. Velikokrat sem te načrtovala obiskati, zdaj pa je prepozno in zelo mi je žal.” Kako pogosto se nam zgodi, da je za kaj prepozno, da smo predolgo čakali, predolgo odlagali klic ali obisk? Pogosto se minljivosti svojega obstoja zavemo šele ob izgubi nekoga.

Psalm 39 na pretresljiv način izraža krhkost našega obstoja. Kako minljiva sem, kako omejeno je moje življenje! Kljub temu pa psalmist v osmi vrstici izrazi žarek upanja: “Gospod, /…/ moje zaupanje je v tebi” (EKU). Bog je vedno večji od naše minljivosti in močnejši od naše žalosti. On nas dviguje, tolaži in trdno drži. Daje nam novo moč in nov pogum ter je najboljši terapevt, ki si ga lahko želimo.

Heidemarie Klingeberg