“Zakon Medijcev in Perzijcev” je nekaj, kar je nespremenljivo oziroma vklesano v kamen. Tudi danes v vsakdanjem jeziku uporabljamo ta izraz, kadar ničesar več ne moremo spremeniti in je stvari treba preprosto sprejeti. Današnje svetopisemsko besedilo govori o enem takšnih zakonov, ki se je zaradi spretnega spletkarjenja pojavil med vladanjem perzijskega kralja Darija. Pod grožnjo smrtne kazni je prepovedal svobodo vere, ki vsakomur omogoča čaščenje svojega boga.

Razmišljanje o spletkah na začetku dneva se morda ne zdi preveč spodbudno in nam lahko predstavlja izziv. Toda način, kako se je vedel Daniel, predstavlja še večji izziv. Po rodu je bil Jud. Prisilno so ga preselili v drug kraj, kjer je zaradi zaupanja v Boga in visoke osebne integritete nadaljeval neverjetno politično kariero na kraljevem dvoru. Zaradi tega so bili zavistneži spodbujeni ukrepati, pri čemer ni šlo za nič novega. V igri so bili moč, lastne prednosti, prevare in maksimalni dobiček. Celotna zgodba jasno kaže, da se tega zahrbtnega načrta ni dalo takoj prepoznati. Zlo, skušnjava in pošastnost so se šele pozneje izkazali za zlobno igro. Nihče ni bil pripravljen; celo kralj je nasedel in bil nato neprijetno presenečen. Ali se je Daniel ustrezno odzval? Če bi zaprl svoje okno, nevarnosti sploh ne bi bilo. Ali je dobesedno izzival svoje priprtje in ali je s tem izzival tudi Boga?

V krajih, kjer so ljudje danes preganjani zaradi svoje vere, verniki običajno ravnajo previdno. Krstov se ne opravlja javno, verniki pa se zbirajo naskrivaj. Toda Danielova javna izpoved je drugačnega značaja: razkriva miselnost, zaradi katere lahko celotno življenje postane laž, ko drugi zatirajo posameznikovo življenje in svobodo. Daniel je zaupal v Boga in je deloval pogumno.

V kriznih časih se ni lahko odločati. Takrat je spoštovanje posameznikove odločitve prav tako pomembno kot Danielovo zgledno ravnanje. To je odločitev, ki nas lahko spremlja skozi današnji dan.

Johannes Naether