Pred časom sem imel priložnost prevoziti s prijateljem nekaj krogov s športnim avtomobilom na dirkališču Nürburgring. Ta izkušnja me je spodbudila k razmisleku, s kakšno hitrostjo vozim skozi življenje. Ali se morda bojim, da bi v svojem domnevno kratkem življenju kaj zamudil, in si zato prizadevam, da bi se vsega lotil? Ali hitim od enega opravka do drugega z največjo hitrostjo? Ali nimam časa za počitek?

Moj prijatelj Olaf je strasten “dirkač” in je na dirkališču Nürburgring gotovo prevozil že 10000 kilometrov. Pozna vsako grbino in ovinek na 20 kilometrov dolgi stezi in ve, kako jih prevoziti. V prvem krogu se je obrnil k meni in rekel: “Thorsten, ne skrbi! Jaz zaviram!” Refleksno sem poskušal zavirati veliko prej kot moj prijatelj, čeprav nisem imel nobenega pedala. Ali poznam točko zaviranja v svojem življenju? Ali opazim, ko mi Bog sporoča, naj se ustavim, ali pa moram vedno iti do skrajne meje? Ali se držim pravil, ki jih mora spoštovati vsak “voznik”?

Dirkalni avtomobili so vedno hitrejši. V podobnem smislu včasih težko dohajamo hitrost svojih bližnjih. Ali poznam svoje zaloge energije? Ali opazim opozorilne znake svojega telesa in psihe?

Olaf se je po dveh krogih ustavil in me prosil, naj zmanjšam tlak v pnevmatikah na 2,1 bara. Nisem vedel, da je treba zmanjšati tlak, ko so pnevmatike tople. Tudi v življenju se moramo včasih ustaviti in spustiti pritisk. Nihče ne zmore nenehno voziti s polnim plinom.

Naj povzamem: Ali nas naša (življenjska) dirka pripelje do želenega cilja? Ali se včasih zaletavamo v robnike, ker nam primanjkuje osredotočenosti? Ali smo vedno pozorni na življenjske napotke? Ali na pot vzamemo tudi svoje bližnje?

Če sledimo Jezusu, smo zagotovo na pravi poti. On je pravi spremljevalec, ki z veseljem prevzame krmilo, ko nam zmanjka moči.

Thorsten Hentschke