Splošno znano dejstvo je, da človek ne more živeti brez svetlobe, zraka, vode in hrane. Toda ali je to dovolj? Predstavljajte si otroka, ki živi v svetli sobi, vedno diha svež zrak ter redno dobiva hrano in pijačo. Kopajo ga in preoblačijo, vendar se vse to dogaja brez besed in brez kakršne koli pozornosti. Pravzaprav je bila nekoč v povezavi s tem opravljena študija. Izsledki so bili zastrašujoči! Čeprav je otrok dobil vse, kar je potreboval za preživetje, se ni mogel razviti. Brez pozornosti, brez besed in brez ljubezni človeško bitje usiha.

Matere in očetje so veseli vsakega napredka svojega otroka. Ko se smeje, ko shodi in ko nekega dne reče “mami” in “očka”, so to za starše absolutni vrhunci. Ne le da skrbijo zanj, ampak ga tudi ljubijo! Z njim se pogovarjajo in smejejo, ga objemajo, hvalijo in spodbujajo.

Enako ravna Bog z nami. Mi smo njegovi otroci. Ljubi nas, komunicira z nami, nas spodbuja in nam pomaga pri sprejemanju odločitev. On je naš Oče. Če čutimo in doživljamo njegovo ljubezen, se bomo tudi mi (naprej) razvijali. Ne bomo se ustavili na določeni ravni, temveč bomo zoreli. Rastli bomo v svoji veri, tako da mu bomo zaupali; rastli bomo v poznavanju njegove besede, tako da bomo proučevali Sveto pismo, in rastli bomo v ljubezni, ki nam jo je razodel po svojem Sinu Jezusu Kristusu.

“Na vse to pa oblecite ljubezen, ki je vez popolnosti,” piše Pavel v Pismu Kološanom (Kol 3,14 EKU). To je sporočilo Prvega pisma Korinčanom 13: brez ljubezni je vse, kar delam, nesmiselno, ne glede na to, kako dobronamerno je. Bog sam je ljubezen in nam je v Jezusu Kristusu podaril svojo ljubezen, po kateri lahko opravljamo dela ljubezni. Prav tako želi, da bi njegovo ljubezen posredovali naprej, da bi se ljudje lahko razvijali.

Dragi Oče, daj mi danes priložnost, da nekomu pokažem delček tvoje ljubezni.

Margarete Oswald