Po gozdnih tleh, prekritih z borovimi iglicami, smo hodili tiho in neslišno kot na žametnih tačkah. V bližini je trikrat zavreščala šoja. Nekje pred nami je bil tabor, ki smo ga morali osvojiti. Videl sem, kako je moj brat izginil za veliko jelko, prijatelj pa se je tiho priplazil k robu gozda. Le še malo nam je manjkalo do cilja.

Ali se spomnite pustolovščin pred davnimi leti, ko ste morali s prijatelji “rešiti svet” ali odkriti novo pot skozi neznano “divjino”? Sam se dobro spominjam svojega otroštva. Ko sem bil star enajst let, sem se vsako popoldne z druščino sosedovih otrok in šolskih prijateljev potepal po severnem Schwarzwaldu. Pozimi smo tekli na smučeh po požetih travnikih in poljih. Poleti, ko je postalo zelo vroče, smo v spodnjih hlačah skočili v ledeno mrzlo vodo lokalnega Kneippovega bazena. Vse, kar sem delal v tistih brezskrbnih popoldnevih, sem delal z vsem srcem in popolno predanostjo.

Danes, nekaj desetletij pozneje, se pogosto spominjam tistih (na videz) brezskrbnih let, ko sem postajal to, kar sem danes. Kot oče se dobro spominjam tega obdobja v življenju svojih treh hčera, ko so strastno in z veliko domišljije “kuhale” in gradile, odkrivale in tekale po vrtu. S tem v mislih nekako bolje razumem Božje vabilo njegovemu ljudstvu. Ljubiti Boga z vsem srcem, dušo in močjo pomeni brezpogojno predanost in nezadržano navdušenje.

Od takrat je moje življenje postalo bolj zapleteno in včasih težje. Odkril sem siva področja in spoznal, da ne poznam vseh odgovorov. In vendar hrepenim – pravzaprav vsi hrepenimo – po trenutkih jasnosti, ko točno vemo, kaj moramo narediti, in se tega odločno lotimo.

Ali je mogoče, da ima Jezus v mislih prav to, ko nam pravi, da moramo njegovo kraljestvo sprejeti kot otrok (Mr 10,15)?

Gerald A. Klingbeil