Ko sem pred več kot 40 leti delal prve korake kot mlad dušebrižnik, sem imel predvsem en cilj: želel sem ljudi pripeljati do osebne odločitve za Kristusa in jih v čim krajšem času pripraviti na krst. Počutil sem se dobro usposobljenega, obvladal sem adventistično dogmatiko in za vsako življenjsko situacijo sem se spomnil ustrezne svetopisemske vrstice.

Danes se lahko samo čudim, da je imel Vsemogočni toliko potrpljenja in razumevanja zame. Izpolnil je mojo željo, čeprav sem naredil veliko napak. Šele po mnogih letih sem spoznal, da moj takratni način pridobivanja ljudi sploh ni ustrezal Jezusovemu zgledu. Da, moji bližnji so me vsekakor zanimali, vendar sem v njih videl predvsem objekte svojih osebnih pastoralnih ciljev.

Novo in popolnoma drugačno perspektivo sem dobil šele, ko sem “čisto po naključju” prebral naslednje besede izpod peresa Ellen White: “Samo Kristusov način dela bo zagotovil pravi uspeh v pridobivanju ljudi. Zveličar se je družil z ljudmi kot tisti, ki jim želi dobro. Pokazal je sočutje, stregel njihovim potrebam in pridobil njihovo zaupanje. Potem jim je velel: ‘Pojdite za menoj!'” (Zdravje na dosegu roke, str. 87) Spoznal sem, da se Jezus ni najprej ukvarjal s teologijo, dogmatiko in resnico. Zanimali so ga njegovi bližnji, njihove skrbi, bremena in potrebe. To je bila njegova agenda. Natanko v tem vrstnem redu je skrbel zanje. Odvzel jim je življenjska bremena, jih osvobodil bolezni, greha in krivde. Zaradi te izkušnje so si oddahnili in odprli svoje srce za njegovo vabilo, naj mu sledijo. Ta popolnoma drugačen pogled na vsakega človeka je bil njegov “recept za uspeh”. Še danes ni boljšega in še nikoli ni bil tako aktualen kot v današnjih dneh.

Hvala ti, Gospod, da ni nikoli prepozno, da se učimo od tebe. Tudi danes želim biti tvoj učenec!

Friedhelm Klingeberg