Dobro se spominjam oktobra 2018. Moja štiriletna hčerka se je učila voziti kolo. Seveda je začela zelo nesigurno, vendar ji je njen dober občutek za ravnotežje pomagal, da ji je končno uspelo.

Sprva sem hodil poleg nje, da sem lahko kadar koli posredoval. Postopoma sem povečeval razdaljo do nje in kmalu sem le še tekel za njo. Polna samozavesti je vedno hitreje vrtela pedala, zato se je razdalja med nama še povečala. Vsakič ko sem videl, da se je močno zamajala, sem otrpnil od strahu, da bo padla in se poškodovala. Toda njena samozavest se je večala toliko bolj, kolikor bolj se je zavedala, da me ne potrebuje več tik ob sebi.

Naj se sliši še tako nenavadno, toda za njeno varnost pri vožnji je bilo najbolje, da je izkusila nevarnost. S pomožnimi koleščki se namreč na dolgi rok ne moreš naučiti prave vožnje.

Ali bi to lahko v prenesenem pomenu veljalo tudi za vero in težave v našem življenju? Ali nam Bog morda želi ponuditi priložnost, da se skozi vse to kaj učimo?

Dan po njeni prvi uspešni vožnji sem ji sledil na svojem kolesu in v nekem trenutku je rekla: “Vem, da si tam. Slišim te in vidim tvojo senco.” Mislim, da Bog želi, da bi tudi v veri doživljali takšne izkušnje in ne bi izgubili gotovosti o njegovi bližini. Ni nujno, da se to vedno zgodi v življenjsko nevarnih okoliščinah, kakor v primeru učencev v čolnu; včasih je to bolj podobno učenju vožnje s kolesom. V nobenem primeru si Bog ne želi naše nesreče, niti tega, “da bi se utopili”, kot so rekli učenci. Morda zaznavaš le njegovo “senco”, vendar njegova obljuba, da bo s tabo, še vedno velja. To je gotovo!

“Zapomnite si, da sem vedno z vami, prav do konca časov” (Mt 28,20 ŽNZ).

Alexander K.