13. januar
“Ogibaj pa se posvetnih in čenčastih bajk. Vadi se v pravi pobožnosti.” Prvo pismo Timoteju 4,7
V Božji besedi so zahteve, zaradi katerih se vprašam: Kako naj jih uresničim? Enako menim o današnji svetopisemski vrstici. Ali je mogoče vaditi se v pobožnosti? Vprašanje se še bolj zaostri, ko si natančneje ogledam besedilo. V izvirnem grškem besedilu je za besedo »vaditi« uporabljena beseda, ki jo poznamo iz športa: gimnastika. Ali lahko treniramo pobožnost, kot treniramo svoje telo? Še bolj zapleteno postane, ko se vprašam, kaj je mišljeno s »pobožnostjo«, ki naj bi jo prakticirali? Očitno ni tako jasno, saj prevajalci predlagajo precej različne rešitve.
Hoffnung für alle: »živeti po Božji volji«.
Neues Leben Bibel: »postajati vedno močnejši v veri«.
Neue Genfer Übersetzung: »živeti tako, da bo Bogu na slavo«.
Elberfelder Bibel: »vaditi se v pobožnosti«.
Izvirno besedilo vsebuje besedo, katere koren pomeni »odmakniti se od nekoga ali nečesa«, »ustvariti razdaljo« (L. Coenen, ured., Theologisches Begriffslexikon zum NT). Beseda izraža plahost, začudenje ali celo strah. Njena predpona pomeni »dober«. Gre torej za izkušnjo, ki me osupne ali celo prestraši, vendar ne tako, da bi se začel bati, temveč tako, da mi koristi.
To izkušnjo poznam iz svojega srečanja z Jezusom. Ko razmišljam o tem, kaj o njem pravi Sveto pismo ter kaj to pomeni zame in za moje življenje, začutim nekakšno »bogaboječnost« – občutek sreče brez strahu. Ali se to lahko vadi? Telesni vadbi moram nameniti čas in moč ter redno ponavljati določene gibe. Tako lahko postopoma povečam obremenitev in sem v vse boljši kondiciji. Enako velja za duševno in duhovno življenje.
»Ne izgubljajte časa s prepiri o brezbožnih zamislih in izmišljotinah,« pravi apostol Pavel na začetku 7. vrstice. Toliko nekoristnih stvari se neutrudno zgrinja nad nas – kako naj pridobimo potrebno duhovno moč za vsakdanje življenje? Če vsak dan sprejemamo Božje misli, kot se jih učimo od Jezusa, lahko okrepljeni stopimo v nov dan. Če se redno ukvarjamo z Božjo dobroto, se vadimo v pobožnosti.
Lothar Wilhelm