Simeon je prejel zelo osebno Božjo obljubo. Ne vemo, kdaj in kako. Prav tako ne vemo, kako dolgo je Simeon čakal. Videl naj bi Izraelovega Odrešenika, Mesija, na katerega so čakale generacije Judov.

Naši podatki o Simeonu so zelo omejeni. Ne vemo, kaj je dosegel v življenju, kakšen poklic je opravljal, niti njegove starosti. Domnevamo le, da je bil star, saj govori o umiranju.

Vsak dan, ko je šel v tempelj, se je najbrž spraševal, ali je danes ta dan. Morda se je o vsakem dečku, ki ga je videl, spraševal: ”Ali je to On? Kako ga bom prepoznal?”

Potem je prišel največji dan njegovega življenja. Takoj je vedel: ta majhni človeček bo postal Zveličar sveta, On bo spravil Boga z ljudmi – kot Odrešenik in Sodnik človeštva.

Simeon je našel mir in je lahko povsem mirno rekel: “Moje oči so videle tvojo rešitev” (Lk 2,30). Zdaj je lahko šel domov. V tem dečku je videl prihodnost Izraela in odrešenje vseh, ki bodo verjeli vanj.

Kaj vidite, ko pogledate Jezusa? O čem razmiššljate, ko stojite pred jaslicami in se vaš pogled ustavi na otroku v njih? Kaj vidite v odraslem Jezusu? Kaj vidite v križanem Jezusu na Golgoti? Ali vidite filozofa, ustanovitelja neke religije, dobrega človeka ali zgodovinskega Jezusa?

Na tej točki si upam trditi, da boste notranji mir, notranjo moč in notranjo spokojnost v svojem življenju našli le, če boste tako kot Simeon v tem Jezusu prepoznali svojega osebnega Rešitelja in mu dali prostor v svojem življenju, mislih in dejanjih.

Bernhard Stroh