Stefan Zweig v noveli Nevidna zbirka (Die unsichtbare Sammlung) pripoveduje o pretresljivem dogodku, ki se je zgodil med inflacijo v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Berlinski trgovec z umetninami je med pregledovanjem starih dokumentov odkril sveženj pisem. Korespondenca je bila stara skoraj 60 let. Pošiljatelj je bil verjetno trgovčeva najstarejša stranka, ki je umetnine kupovala že od njegovega očeta in dedka. Trgovec je odkril, da je ta moški v preteklih letih ustvaril izjemno dragoceno zbirko bakrorezov.

Starega zbiratelja je obiskal v njegovem majhnem rojstnem kraju na Saškem. Starec je bil vesel, da ga je v njegovi osamljenosti obiskal poznavalec umetnosti, ki mu bo lahko pokazal svoje zaklade. Toda ogled je prinesel strašljivo ugotovitev: zakladov ni bilo več! Škatle so bile prazne, v njih je bil samo ničvreden papir. Toda moški, ki je bil že dolgo slep, o tem ni vedel ničesar. Gospodarska stiska je njegovo ženo in hči prisilila, da sta prodali en bakrorez za drugim. To je bilo treba storiti na skrivaj, saj strastni zbiratelj tega nikoli ne bi dovolil. Hči je prosila trgovca z umetninami, naj očeta ne oropa njegove iluzije. Moški iz Berlina se je usmilil obubožane družine in si je ”ogledal” razstavo slik, ki se je odvijala le v glavi slepega starca. Svojo zbirko je tako dobro poznal, da je lahko razložil in “pokazal” vsak grafični list z vsemi podrobnostmi. Vendar je gost ves čas gledal le prazen papir!

Zweig je mojstrsko prikazal tragično iluzijo starca, ki je kot žrtev inflacije izgubil svoje zaklade. Današnje svetopisemsko besedilo pa govori o veliko hujši iluziji, ki so ji podlegli milijoni ljudi po vsem svetu. Gre za vprašanje, kako nas vidi Bog. Naša samopodoba in Božje mnenje se zelo razlikujeta. V očeh našega Stvarnika se vsa človeška slava in napuh razblinita kot megla. Kar zadeva prave življenjske vrednote, smo ničvredneži, ki stojijo praznih rok. Toda kdor to spozna in prizna, lahko računa na Božjo pomoč, saj je pripravljen sprejeti dar Odrešenikove milosti. Hvala Bogu!

Klaus Kästner