Zbudil sem se sredi noči. Želel sem v spalnico spustiti malo svežega zraka, a pri poskusu odpiranja okna, sem začutil ogromen protitlak. Nato sem zaslišal močno šumenje. O, nevihta! Nenavadno za to malo naselje. Torej je vremenska napoved vendarle točna. Nevihta se je močno razbesnela – človek bi se lahko ustrašil. Strah? V tistem trenutku ga nisem čutil. A čeprav sem bil precej miren in dobre volje, nisem mogel takoj spet zaspati. Zato sem izkoristil trenutek in napisal to razmišljanje. Ko sem zaslišal močan dež, sem se spomnil zgodbe o učencih med nevihto.

Sredi jezera jih je preplavil velik strah. Ker je Jezus spal, so ga učenci stresli in zavpili: ”Gospod, pomagaj! Potapljamo se!” Jezus je odgovoril: ”’Zakaj se bojite? Morate mi bolj zaupati!’ Nato je vstal ter je zapretil vetru in valovom. Vihar se je takoj pomiril in jezero je bilo povsem mirno.” (ŽNZ)

Zakaj me ni bilo strah? Tudi takrat ne, ko sem se spomnil, da zgoraj v podstrešni sobi spi moj najemnik – kitajski študent, ki je pravkar pobegnil pred virusom, potem ko je bil na dopustu v domovini. Niti pomislil nisem, da bi ta nevihta nenadoma lahko odkrila del strehe nad njim. Poznam namreč Jezusa, ki tudi danes lahko zapove vetru in valovom, naj se ustavijo. Namesto da bi bil maloveren, vem, da sem pri njem na varnem; čisto blizu čutim njegovo ustvarjalno moč.

Na podlagi te izkušnje bi rad spodbudil tudi soljudi, ki so zaskrbljeni zaradi izrednih naravnih dogodkov ali drugih okoliščin. Lahko namreč z gotovostjo pričujem in se zahvaljujem kot pisec te pesmi: “Moj Stvarnik, ko razmišljam o tvoji moči, o modrosti tvojih poti, o ljubezni, ki bdi nad vsem, me to navda s čudenjem in željo, da bi te slavil, moj Bog, moj Gospod in Oče.” (ghs 610)

Albrecht Höschele