Vedno znova se sprašujem, zakaj verniki tako pogosto živijo kot ujetniki. Navdaja jih strah, da niso dovolj dobri, da bi lahko bili odrešeni; nekateri se mučijo, da bi postali popolni (brezgrešni). Prepirajo se o prehranjevalnih navadah ali o tem, kdo bo sedel bližje Božjemu prestolu. To zelo težko razumem.
Mar njegovi otroci ne živijo kot državljani njegovega kraljestva že tukaj in zdaj? Ali nismo že danes njegovi ljubljeni otroci, odkupljeni z Jezusovo krvjo? Prejeli smo Duha, ki nam vse to potrjuje. Poznamo Božjo besedo, vendar mnogi dvomijo in trpijo zaradi svoje nepopolnosti. »Da,« mi pravijo nekateri, »vendar se moramo držati zakona.« Seveda, in se ga tudi bomo, če se obrnemo k Bogu, ki nam ga zapisuje v srce, zaradi česar čutimo potrebo po tem, da bi živeli v skladu z njim in slavili Boga. Tako zakon in vse, kar je povezano z njim, ne postane breme ali nekaj, kar se mora, temveč naravno vedenje.
To se ne zgodi čez noč, saj živimo v svetu, ki je poln izzivov in skušnjav, vendar nas Bog ohranja, varuje in vodi. Če se ne odvrnemo od njega, se tudi On zagotovo ne bo odvrnil od nas. Tako je lahko vsak vernik svoboden in si oddahne, saj ga nič več ne ločuje od Jezusa. Jezusa žalosti, ko vidi, da mislimo, da moramo sami nekaj prispevati k našemu odrešenju in tako rekoč dopolniti njegovo žrtev. Edina stvar, ki jo moramo narediti, je, da ostanemo povezani z njim – da po njegovi Besedi, Svetem pismu, ostanemo v njem z molitvijo in služenjem.
Bog si želi radostnih otrok, ki se veselijo njegovih del in so lahko sproščeni, ker so svobodni, ker jih tukaj nič ne zadržuje, saj je njihov dom nova zemlja v Božji navzočnosti. Tako kot oče želi svojim otrokom le dobro, tako nam tudi Bog želi najboljše. Opustimo stare miselne vzorce in vsak dan znova praznujmo veselje svojega odrešenja!

Loana Bornowski