Zakaj nam Sveto pismo predstavlja novorojenega otroka kot Odrešenika, kot rešitev človeške tragedije? Ali ne bi bilo bolj smiselno, če bi iz vesolja pripeljali astronavta v obleki generala s štirimi zvezdicami? Ali pa pomislite na obljubo svetovnega satelitskega obrambnega ščita, ki naj bi odvrnil jedrsko samouničenje človeštva? To ni le prizor iz znanstvene fantastike. Vse velike sile se osredotočajo na vojaško oborožitev vse do zvezd, da bi naredile vtis na prijatelje in sovražnike.

In zdaj pridejo ti sanjači s Svetim pismom v roki in politikom sporočajo: “Napačno ravnate, če ljudi prepričujete, da imate na tej potapljajoči se ladji vse pod nadzorom. Vaša bilanca stanja se ne izide, saj so milijarde, ki jih zapravljate za oborožitev, le kozmetika. Orožje še nikoli ni prineslo trajnega miru. V najboljšem primeru spremeni razmerje moči, ne pa tudi ljudi.”

Kdor želi zares rešiti problem nasilja, mora doseči srca ljudi. Tisti, ki imajo v rokah orožje, razmišljajo in delujejo tako, da se osredotočajo na sebe. Tisti, ki imajo v mislih srce druge osebe, razmišljajo in delujejo tako, da se osredotočajo na drugega. Za to je potrebno imeti stališče, ki ga ni mogoče doseči z orožjem, zagotovo pa ob pogledu na nebogljenega otroka, ki potrebuje pozornost in skrb. Takšen pogled nas namreč razoroži v pravem pomenu besede in ljudi usmeri na pot miru in solidarnosti.

Sveto pismo uporablja ta pristop od praevangelija (1 Mz 3,15) do Betlehema (Lk 2,15–17) in Razodetja (Raz 12,1–5). Močni ljudje tega sveta si prizadevajo povišati sebe, da bi druge naredili majhne; toda Bog se spušča od zgoraj, da bi majhne naredil velike. Ponižal se je do zibelke, celo do križa, da bi bili mi povišani. To je smer, ki nam jo predstavlja Sveto pismo in ki nas vodi k našemu cilju. Zato se spominjamo Jezusovega učlovečenja.

Thomas Domanyi