11.oktober
Jaz pa sem rekel: ”Zaman sem se trudil, v votlo in prazno sem potratil svojo moč.” In vendar je moja pravica pri Gospodu, moje plačilo je pri mojem Bogu.
Izaija 49,4
Ali ste že kdaj v kaj vložili energijo, čas in denar, a ste bili s končnim rezultatom popolnoma nezadovoljni? Kot pridigarju se mi je to nekajkrat zgodilo. Pogum, da bi nadaljeval, je skorajda popolnoma izginil. Potreboval sem veliko energije in spodbude, da nisem obupal.
Vrstice, ki so zapisane pred današnjim svetopisemskim besedilom, opisujejo povsem drugačno izkušnjo: “Gospod me je poklical v materinem telesu, mi dal ime že v materinem naročju. Moja usta je naredil kakor oster meč, skril me je v senci svoje roke /…/. Rekel mi je: ‘Ti si moj služabnik, Izrael [Jakob], ki se bom v tebi poveličal'” (Iz 49,1–3). To sem lahko vedno znova doživel v letih svojega služenja. Gospod Bog je bil zraven tudi takrat, ko sem mislil, da se trudim zaman.
Tudi Pavel je zagotovo poznal ta občutek, saj v Pismu Korinčanom pravi bratom in sestram v veri: “Zato /…/ bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, ker veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen” (1 Kor 15,58). To mi je pomagalo, da sem kljub vsemu vztrajal in zdržal. Apostol Pavel nekaj poglavij pred tem poudarja, da je pomemben vsak, ki dela za Boga: “Ni tako pomembno, kdo sadi in kdo zaliva; pomemben je samo Bog, ki zagotavlja rast. Med Božjimi delavci so vsi enako potrebni ne glede na to, če delo začne eden in ga nadaljuje drugi. Vsak bo od Boga prejel nagrado za svoje delo” (1 Kor 3,7.8; prevod iz nemščine). Pri tem ima rezultat ali sad drugotno vlogo; pomembni so predanost, prizadevanje in trud – to je na koncu nagrajeno.
Navsezadnje je vse v Božjih rokah in tisti, ki je začel dobro delo v nas in z nami, ga bo tudi dokončal (Flp 1,6). Zato ne obupujmo, temveč vztrajajmo v njegovem imenu, dokler ne pride.
Franz-Josef Eiteneier