“Ko sem bil mlajši, sem imel vero,” mi je rekel moški, s katerim sem se pogovarjal, ko sem sprehajal psa. “Potem pa sem doživel grozne stvari,” je pojasnil. Njegov oče je umrl po dolgi in hudi bolezni. Štiri mesece pozneje je tudi sam prejel strašno diagnozo raka na trebušni slinavki. Več ni želel ali ni mogel povedati – le to, da od takrat ne more več verjeti v Boga. Spodneslo mu je tla pod nogami. Nenadoma ni bilo ničesar več, na kar bi se lahko zanesel.

Izkušnje na meji med življenjem in smrtjo v ljudeh vzbudijo dvom. Ali obstaja Bog, ki lahko pomaga? Zgodba iz Evangelija po Marku se začne s takšno mejno izkušnjo. Oče se je bal za svojega bolnega sina, ki je že od rojstva trpel za napadi. Dečku bi sodobna stroka verjetno postavila diagnozo epilepsije. Oče je Jezusa moledoval za pomoč. Vera proti neveri. Sliši se kot nasprotje, vendar sodi skupaj. Čutiti je bilo napetost med strahom in upanjem, zato je oče Jezusa prosil: “Če pa lahko kaj storiš, se nas usmili in nam pomagaj!” (v. 22). Namesto da bi dečku takoj priskočil na pomoč, je Jezus začel pogovor o veri, s čimer je ubogega človeka še bolj izzval.

Nazadnje je Jezus dečka ozdravil. Toda ozdravitev je postala skoraj postranska tema. Ta zgodba je več kot le klasična zgodba o čudežu. Gre predvsem za pojem “vere”. Vera ni nekaj, kar lahko pridobimo ali se naučimo sami. Vera je dar. V vsakem pogledu smo odvisni od Boga in si svojega odrešenja ne moremo zaslužiti. Oče iz te zgodbe je v svojem obupanem kriku dosegel prav to. Priznal je samemu sebi, da z lastnimi močmi ne more narediti ničesar, niti verovati. Zavedal se je, da pomoči in ozdravljenja ne potrebuje le njegov sin, ampak tudi on. Boleče je priti do te točke in začutiti lastno potrebo.

Živimo v času, ko veliko ljudi verjame, da vse zmorejo in da lahko vse naredijo sami. Z močjo, denarjem, tehnologijo, algoritmi in še čem poskušajo postati svoj bog. Toda to se ne izide. Človek vsak dan potrebuje Boga, osnova za to pa je dar vere.

Horst Jenne