Z ženo sva sedela v preddverju hotela. Starejša ženska in moški sta iskala sedež in moja žena jima je ponudila dva prosta sedeža poleg naju. Začeli smo se pogovarjati in rad bi vam obnovil njuno ganljivo zgodbo. Brigitte in Eberhard sta kot otroka živela v isti ulici v Plauenu v Vogtlandu (bivša NDR). Zaljubila sta se, ko je bila Brigitte stara 15, Eberhard pa 17 let, toda Brigittin oče je nasprotoval tej zvezi. Pri 19 letih, leta 1957, je Brigitte odšla v Zahodno Nemčijo in se preselila v Bielefeld. Tam si je ustvarila družino, vendar je njen mož leta 1989 umrl.

Eberhard je desetletja delal kot rudar v NDR in je medtem prav tako postal vdovec. Oba sta svoje znance in sorodnike spraševala, ali vedo, kje živi drugi, vendar nista dobila nobene informacije. Eberhard je aprila 1989 lahko odšel na Zahod in 21 let živel na območju Detmolda, ne da bi vedel, da je njegova ljubezen iz otroštva le 20 kilometrov stran v Bielefeldu. Toda zgodilo se je, da sta se na srečanju nekdanjih otrok iz ulice v Plauenu po 55 letih spet videla. Spet sta se zaljubila, se poročila in ob našem srečanju sta bila skupaj že deset let.

Ko sem slišal to čudovito zgodbo, sem pomislil, da je tako tudi z našim odnosom z Jezusom. V mladosti, v času spoznavanja Kristusa, smo bili navdušeni nad vero, potem pa smo izgubili Boga izpred oči. Morda je bilo tudi nekaj preizkušenj, ki so nas oddaljile od Jezusa. Življenje je dobilo druge prioritete in nismo mogli ali nismo hoteli več gojiti odnosa z njim. Toda Bog nas ni nikoli pozabil in nam je bil vedno blizu. Hrepenel je po srečanju z nami in potrpežljivo čakal. Potem se nas je dotaknila posebna izkušnja ali spoznanje in spet smo začutili, kako lepo je imeti odnos z Jezusom. Tako je to opisano v današnji svetopisemski vrstici: Bog je vedno ljubil svoje ljudstvo, tudi takrat, ko je bilo daleč od njega. Njegova ljubezen in naklonjenost se nikoli nista zmanjšali; namenjeni sta tudi nam. V naše srce se vrne mir. Vemo, da smo po dolgih letih ločitve spet prišli k njemu – k svojemu Stvarniku, Odrešeniku in najboljšemu prijatelju.

Peter Zaiser