Nekega dne sem imela nenavadne sanje. Bila je sobota in želela sem se s svojo mlado hčerko udeležiti zborovanja v bližnji adventistični cerkvi. Primerno sva se oblekli, spakirali torbo in odšli. Veliko ljudi se je zgrinjalo k vhodu v cerkev. Tam so bili redarji, ki so vse preverjali. “Žal vaju ne smemo spustiti noter,” so nama rekli. Nato sem zagledala odgovornega pridigarja, ki je hitel proti meni in takoj opravičujoče dvignil roke. “Imamo navodilo, da lahko noter spustimo samo brate in sestre, ki so primerno oblečeni,” je rekel in pokazal na tiste, ki so šli skozi vrata. Šele zdaj sem opazila, da so bili vsi oblečeni v temno modra oblačila. Takšne obleke nisem imela in nisem slišala za to navodilo. Pridigar je poudaril, da ne more narediti izjeme, in nato izginil v množici.

Nejeverno sem se s hčerko usedla na zelenico pred stavbo in opazovala dogajanje. Nato sem iz torbe potegnila Sveto pismo in na glas prebrala nekaj vrstic. Verniki, ki prav tako niso smeli vstopiti, so prišli in se usedli k nama. Med njimi je bil tudi moj mož. Pridružilo se nam je celo nekaj bratov in sester v modrih oblačilih. Hvalili smo Boga, si pripovedovali o velikih stvareh, ki jih je naredil v našem življenju, in praznovali soboto. Prepričani smo bili, da je Jezus tam, ”kjer sta dva ali so trije zbrani”. Drugi so se udeležili velikega zborovanja, mi pa smo praznovali zelo preprosto, na prostem, samo s Svetim pismom. Nismo potrebovali stolov, orkestra, glavnih govornikov in zagotovo ne temno modrih oblačil! Še vedno se spominjam veselja, ki sem ga občutila na tisti zelenici.

Te sanje so mi dale misliti. Toda kaj se lahko iz njih naučim? Zapomnila sem si eno stvar: Usklajenost je lahko elegantna ali celo svečana, vendar ni nujna. Za resnično čaščenje in služenje v resnici potrebujemo le odprto srce in Božjo besedo. Morda je to mogoče razumeti tudi kot poziv v smislu: Nazaj k preprostosti, nazaj k bistvu! Kaj menite vi?

Claudia Mohr